Page 122 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 122
ustrializacije kot koherentno novo ekonomsko paradigmo. A vseeno sta se, z razpadom
prej dominantnih institucionalnih parametrov uradne znanosti (velike, javno financira-
ne in birokratske univerze s fevdalnimi hierarhijami) in gospodarstva, ki je temeljilo na
težki industriji, družbena vloga in ugled inovatorskih malih obrtnikov ponovno relativ-
no povečala.
Diskurz »nove ekonomije« neposredno apelira na inovativne in kreativne posamezni-
ke ter jih poziva naj zgradijo nov svet na ruševinah velike industrije in velike znanosti, zna-
čilne za obdobje od petdesetih do osemdesetih let 20. stoletja. Prav tako se od devetdese-
tih let naprej v Evropi uveljavijo nove sheme samozaposlovanja in samostojnega podjetni-
štva, ki jih spodbujajo tudi državne institucije ter nadležna, nereflektirana, a zelo vztrajna
ideološka kampanja o »kreativnosti«, »inovativnosti« in »družbi znanja«. Tudi univer-
za sama se počasi, a vztrajno reorganizira, preusmeri v uporabnostne študije (medtem ko
je v času fordizma prevladovala čista znanost), močneje povezuje z gospodarstvom (med-
tem ko je bila prej ta povezava bolj posredna – čeprav je bila obenem znanost ves čas po-
vezana z industrijo), decentralizira, čedalje manj javno financira ter korporativizira, uvaja
managerske načine vodenja in odnose med zaposlenimi, ki so značilni za zasebna podjetja.
A v tej zgodbi mali podjetni inovatorji, kot že tolikokrat prej, »izvisijo« – univerza se
ne prestrukturira na način, ki bil malim zasebnim izumiteljem povrnil nekoč davno ek-
spropriirano digniteto in omogočil dostojno preživetje, temveč se spreminja v gigantsko
korporacijo, ki poskuša postati multinacionalka (gl. poglavje o mobilnosti v NPVŠ). Ko-
mentarji in kritike malih obrtnikov-inovatorjev tako temeljijo na neizpolnjeni obljubi ide-
ologije »družbe znanja« in »nove ekonomije« – sicer pozdravljajo napovedano večje po-
vezovanje z gospodarstvom, a zahtevajo konec svoje marginalizacije in vključitev v novo
podobo univerze, večjo institucionalno podporo in priznanje svojega družbenega pomena.
Cehovsko lobiranje
Tu gre za različne interesne skupine, ki menijo, da interesi teles, ki jih predstavljajo, v
obravnavanih dokumentih niso dovolj dobro zastopani in dokumenta načeloma pohvali-
jo, nato pa predlagajo večjo zastopanost interesov skupin, ki jih predstavljajo.
Takšni so denimo komentarji knjižničnih organizacij, društva študentov invalidov,
organizacij za skrb za duševno obolele ali okoljevarstvenih uradov – vsi najprej izrazijo
globoko strinjanje z osnovno ideološko usmeritvijo dokumentov ter laskajo pristojnemu
ministrstvu in državni upravi, nato pa zahtevajo partikularne ugodnosti in omembo svo-
jih interesnih skupin v besedilu dokumentov. Ta tip komentajev je še dlje od sistemske in
zgodovinske refleksije kot ostali.
prej dominantnih institucionalnih parametrov uradne znanosti (velike, javno financira-
ne in birokratske univerze s fevdalnimi hierarhijami) in gospodarstva, ki je temeljilo na
težki industriji, družbena vloga in ugled inovatorskih malih obrtnikov ponovno relativ-
no povečala.
Diskurz »nove ekonomije« neposredno apelira na inovativne in kreativne posamezni-
ke ter jih poziva naj zgradijo nov svet na ruševinah velike industrije in velike znanosti, zna-
čilne za obdobje od petdesetih do osemdesetih let 20. stoletja. Prav tako se od devetdese-
tih let naprej v Evropi uveljavijo nove sheme samozaposlovanja in samostojnega podjetni-
štva, ki jih spodbujajo tudi državne institucije ter nadležna, nereflektirana, a zelo vztrajna
ideološka kampanja o »kreativnosti«, »inovativnosti« in »družbi znanja«. Tudi univer-
za sama se počasi, a vztrajno reorganizira, preusmeri v uporabnostne študije (medtem ko
je v času fordizma prevladovala čista znanost), močneje povezuje z gospodarstvom (med-
tem ko je bila prej ta povezava bolj posredna – čeprav je bila obenem znanost ves čas po-
vezana z industrijo), decentralizira, čedalje manj javno financira ter korporativizira, uvaja
managerske načine vodenja in odnose med zaposlenimi, ki so značilni za zasebna podjetja.
A v tej zgodbi mali podjetni inovatorji, kot že tolikokrat prej, »izvisijo« – univerza se
ne prestrukturira na način, ki bil malim zasebnim izumiteljem povrnil nekoč davno ek-
spropriirano digniteto in omogočil dostojno preživetje, temveč se spreminja v gigantsko
korporacijo, ki poskuša postati multinacionalka (gl. poglavje o mobilnosti v NPVŠ). Ko-
mentarji in kritike malih obrtnikov-inovatorjev tako temeljijo na neizpolnjeni obljubi ide-
ologije »družbe znanja« in »nove ekonomije« – sicer pozdravljajo napovedano večje po-
vezovanje z gospodarstvom, a zahtevajo konec svoje marginalizacije in vključitev v novo
podobo univerze, večjo institucionalno podporo in priznanje svojega družbenega pomena.
Cehovsko lobiranje
Tu gre za različne interesne skupine, ki menijo, da interesi teles, ki jih predstavljajo, v
obravnavanih dokumentih niso dovolj dobro zastopani in dokumenta načeloma pohvali-
jo, nato pa predlagajo večjo zastopanost interesov skupin, ki jih predstavljajo.
Takšni so denimo komentarji knjižničnih organizacij, društva študentov invalidov,
organizacij za skrb za duševno obolele ali okoljevarstvenih uradov – vsi najprej izrazijo
globoko strinjanje z osnovno ideološko usmeritvijo dokumentov ter laskajo pristojnemu
ministrstvu in državni upravi, nato pa zahtevajo partikularne ugodnosti in omembo svo-
jih interesnih skupin v besedilu dokumentov. Ta tip komentajev je še dlje od sistemske in
zgodovinske refleksije kot ostali.
