Page 121 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 121
znanja malih inovatorjev, obrtnikov-mojstrov, brusilcev leč, alkimistov, čarovnikov, do-
mačih inovatorjev in eksperimentatorjev, pa tudi poljedelcev, katerih ekspropriirano zna-
nje je predstavljalo osnovo moderne biologije in agronomije (kar je proces, ki poteka še da-
nes v »cutting edge« znanosti biotehnologije).24
Znanje, ki je bilo prvotno rezultat individualnih eksperimentov, idiosinkratično in
nesistematično, je v nastajajočem modernem univerzitetnem sistemu postalo sistematično
in abstraktno in izumljanje ter odkrivanje je postalo rutina, normirana s strogimi in uni-
verzalnimi pravili znanstvenih in raziskovalnih procedur, kar je ukinilo tako romantič-
no figuro osamljenega izumiteljskega genija kot družbeno moč in relativno visok družbe-
ni položaj in ugled obrtnikov, eksperimentatorjev in zasebnih izumiteljev. Ta proces ni bil
enkraten, temveč se je ponovil ob vsaki večji znanstveni »revoluciji« – tako so v 19. sto-
letju ponovno oživeli spiritisti, telekinetiki, eksperimentatorji z elektriko itn. in univerzi-
tetni sistem je ponovno vložil veliko naporov v refutacijo njihovih »psevdoznanstvenih«
teorij ter v ekspropriacijo in abstraktno sistematizacijo njihovega znanja. Moderna zaho-
dna institucionalna znanost se dokončno konsolidira šele sredi dvajsetega stoletja po seriji
prelomnih odkritij, ki jih sproži tekma v doseganju vojaške superiornosti v drugi svetovni
vojni (odkritje računalnika, daljinskega krmiljenja, avtomatskih protiletalskih topov, ra-
darja itn.) ter oboroževalna in vesoljska tekma v desetletjih po njej. V tem obdobju so za-
sebni inovatorji in izumitelji povsem premagani in marginalizirani, ponovno pa se pojavi-
jo šele v devetdesetih ob somraku fordistične »velike znanosti« (javno financirane, biro-
kratske in vertikalno integrirane institucionalne znanosti) in ob nastopu tistega, kar Da-
vid Harvey imenuje fleksibilna akumulacija,25 tj. s poskusi obuditve od krize fordističnega
modela v sedemdesetih in monetarnimi šoki obdobja grobega neoliberalizma v osemdese-
tih letih 20. stoletja omrtvičenemu globalnemu gospodarstvu.
V devetdesetih tako sledi doba t.i. nove ekonomije, za katero so značilni poskusi obu-
janja male blagovne produkcije, obrtništva, »fleksibilne specializacije«, »pametne speci-
alizacije« ipd. Ti eksperimenti so bili, čeprav so vzbudili veliko upanje za tiho in mirno
preseganje protislovja oziroma antagonizma med delom in kapitalom,26 ko pogledamo na-
nje z malo zgodovinske distance, precej geografsko in časovno omejeni (Japonska v osem-
desetih, Severna Italija v devetdesetih, propadli poskusi ustvarjanja »kreativnih mest« v
Veliki Britaniji v devetdesetih), še posebej v postsocialističnem prostoru pa so predstavlja-
li prej panično ad hoc reševanje socialne in ekonomske katastrofe hitre privatizacije in de-
24 Kloppenburg, n. d.
25 David Harvey, The Limits to Capital, London in New York 2007.
26 Smith, n. d., 2. in 3. poglavje.
mačih inovatorjev in eksperimentatorjev, pa tudi poljedelcev, katerih ekspropriirano zna-
nje je predstavljalo osnovo moderne biologije in agronomije (kar je proces, ki poteka še da-
nes v »cutting edge« znanosti biotehnologije).24
Znanje, ki je bilo prvotno rezultat individualnih eksperimentov, idiosinkratično in
nesistematično, je v nastajajočem modernem univerzitetnem sistemu postalo sistematično
in abstraktno in izumljanje ter odkrivanje je postalo rutina, normirana s strogimi in uni-
verzalnimi pravili znanstvenih in raziskovalnih procedur, kar je ukinilo tako romantič-
no figuro osamljenega izumiteljskega genija kot družbeno moč in relativno visok družbe-
ni položaj in ugled obrtnikov, eksperimentatorjev in zasebnih izumiteljev. Ta proces ni bil
enkraten, temveč se je ponovil ob vsaki večji znanstveni »revoluciji« – tako so v 19. sto-
letju ponovno oživeli spiritisti, telekinetiki, eksperimentatorji z elektriko itn. in univerzi-
tetni sistem je ponovno vložil veliko naporov v refutacijo njihovih »psevdoznanstvenih«
teorij ter v ekspropriacijo in abstraktno sistematizacijo njihovega znanja. Moderna zaho-
dna institucionalna znanost se dokončno konsolidira šele sredi dvajsetega stoletja po seriji
prelomnih odkritij, ki jih sproži tekma v doseganju vojaške superiornosti v drugi svetovni
vojni (odkritje računalnika, daljinskega krmiljenja, avtomatskih protiletalskih topov, ra-
darja itn.) ter oboroževalna in vesoljska tekma v desetletjih po njej. V tem obdobju so za-
sebni inovatorji in izumitelji povsem premagani in marginalizirani, ponovno pa se pojavi-
jo šele v devetdesetih ob somraku fordistične »velike znanosti« (javno financirane, biro-
kratske in vertikalno integrirane institucionalne znanosti) in ob nastopu tistega, kar Da-
vid Harvey imenuje fleksibilna akumulacija,25 tj. s poskusi obuditve od krize fordističnega
modela v sedemdesetih in monetarnimi šoki obdobja grobega neoliberalizma v osemdese-
tih letih 20. stoletja omrtvičenemu globalnemu gospodarstvu.
V devetdesetih tako sledi doba t.i. nove ekonomije, za katero so značilni poskusi obu-
janja male blagovne produkcije, obrtništva, »fleksibilne specializacije«, »pametne speci-
alizacije« ipd. Ti eksperimenti so bili, čeprav so vzbudili veliko upanje za tiho in mirno
preseganje protislovja oziroma antagonizma med delom in kapitalom,26 ko pogledamo na-
nje z malo zgodovinske distance, precej geografsko in časovno omejeni (Japonska v osem-
desetih, Severna Italija v devetdesetih, propadli poskusi ustvarjanja »kreativnih mest« v
Veliki Britaniji v devetdesetih), še posebej v postsocialističnem prostoru pa so predstavlja-
li prej panično ad hoc reševanje socialne in ekonomske katastrofe hitre privatizacije in de-
24 Kloppenburg, n. d.
25 David Harvey, The Limits to Capital, London in New York 2007.
26 Smith, n. d., 2. in 3. poglavje.
