Page 102 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 102
ega šolstva, rastoči stroški za izobraževanje /NPVŠ, str. 5–6/) kot na lokalne razmere,
pri čemer pri drugem kot problematične posebej poudarja naslednje dejavnike: študent-
ski osip (veliko število študentov študija ne dokonča) in visoke socialne transferje za štu-
dente; zaostajanje Slovenije na področju inovacij, visoke tehnologije, »na znanju temelje-
čih storitvah« (NPVŠ, str. 7–8); preveč rigidne postopke habilitacije in delovne regulaci-
je (NPVŠ, str. 10); prepletanje, prekrivanje in enoličnost visokošolskih programov in vse-
bin (NPVŠ, str. 13, 32); preveč rigiden način organizacije študija (NPVŠ, str. 22); in, pre-
majhna mednarodna in mobilnost slovenskih študentov in profesorjev znotraj in med po-
sameznimi institucijami v slovenskem visokošolskem prostoru (NPVŠ, str. 42).
Globalne razmere nastopajo kot splošen kontekst, ki daje predlaganim ukrepom
MVŠVT njihovo splošno »barvo« in osnovno orientacijo, medtem ko so problematične
lokalne posebnosti tiste, ki jih želi MVŠZT odpraviti in nadomestiti z načinom ureditve
in regulacije visokega šolstva, ki bo bolj kot dosedanje usposobljeno za soočanje s kapitali-
stičnimi krizami, bolje pripomoglo k gospodarski konkurenčnosti Slovenije in »zaposlji-
vosti« njenih državljank in državljanov. Konkretni bodoči ukrepi, ki jih načrtuje NPVŠ,
so tako precej radikalni, saj je glede na stališča, izražena v dokumentu, obstoječa ureditev
visokega šolstva problematična tako na sebi kot v luči globalne situacije (oziroma zavira
uspešno spopadanje Slovenije in – predvsem – njenega trga delovne sile s problemi in iz-
zivi sedanjosti).
Konkretni ukrepi, predlagani v NPVŠ, temeljijo na štirih glavnih stebrih (diverzifika-
ciji, internacionalizaciji, kakovosti in socialni razsežnosti) in so postavljeni na dva teme-
lja (posodobljena struktura študija in način financiranja visokega šolstva /NPVŠ, str. 9/).
Glede financiranja se NPVŠ zavezuje povečati celotno vsoto javnih sredstev, namenje-
nih za visoko šolstva in predvideva stabilno financiranje z možnimi majhnimi variacija-
mi glede na odličnost, konkurenčnost, kakovost in upoštevanje zgoraj navedenih stebrov
(NPVŠ, str. 28–29), glede posodobitve in izboljšanja študijskih programov in načina dela
na visokošolskih institucijah pa dokument poudarja njihovo avtonomijo in poda le nekaj
osnovnih smernic.
Metoda diverzifikacije naj bi bila v letih 2011–2020 striktna razdelitev slovenskega vi-
sokošolskega sistema na teoretske univerze in strokovno-aplikativne politehnike, s čimer
naj bi se odpravilo škodljive učinke enoličnosti in ponavljanja vsebin v dosedanji uredi-
tvi, kjer iste institucije izvajajo tako univerzitetne kot strokovne programe s podvajanjem
vsebin in kadrov. Ta ukrep se v dokumentu imenuje tudi institucionalna binarnost. Po-
leg te osnovne razdelitve je predlaganih tudi več manjših ukrepov za krepitev večje mobil-
nosti in fleksibilnosti pri načinih zaposlovanja in habilitacij znotraj in med posameznimi
pri čemer pri drugem kot problematične posebej poudarja naslednje dejavnike: študent-
ski osip (veliko število študentov študija ne dokonča) in visoke socialne transferje za štu-
dente; zaostajanje Slovenije na področju inovacij, visoke tehnologije, »na znanju temelje-
čih storitvah« (NPVŠ, str. 7–8); preveč rigidne postopke habilitacije in delovne regulaci-
je (NPVŠ, str. 10); prepletanje, prekrivanje in enoličnost visokošolskih programov in vse-
bin (NPVŠ, str. 13, 32); preveč rigiden način organizacije študija (NPVŠ, str. 22); in, pre-
majhna mednarodna in mobilnost slovenskih študentov in profesorjev znotraj in med po-
sameznimi institucijami v slovenskem visokošolskem prostoru (NPVŠ, str. 42).
Globalne razmere nastopajo kot splošen kontekst, ki daje predlaganim ukrepom
MVŠVT njihovo splošno »barvo« in osnovno orientacijo, medtem ko so problematične
lokalne posebnosti tiste, ki jih želi MVŠZT odpraviti in nadomestiti z načinom ureditve
in regulacije visokega šolstva, ki bo bolj kot dosedanje usposobljeno za soočanje s kapitali-
stičnimi krizami, bolje pripomoglo k gospodarski konkurenčnosti Slovenije in »zaposlji-
vosti« njenih državljank in državljanov. Konkretni bodoči ukrepi, ki jih načrtuje NPVŠ,
so tako precej radikalni, saj je glede na stališča, izražena v dokumentu, obstoječa ureditev
visokega šolstva problematična tako na sebi kot v luči globalne situacije (oziroma zavira
uspešno spopadanje Slovenije in – predvsem – njenega trga delovne sile s problemi in iz-
zivi sedanjosti).
Konkretni ukrepi, predlagani v NPVŠ, temeljijo na štirih glavnih stebrih (diverzifika-
ciji, internacionalizaciji, kakovosti in socialni razsežnosti) in so postavljeni na dva teme-
lja (posodobljena struktura študija in način financiranja visokega šolstva /NPVŠ, str. 9/).
Glede financiranja se NPVŠ zavezuje povečati celotno vsoto javnih sredstev, namenje-
nih za visoko šolstva in predvideva stabilno financiranje z možnimi majhnimi variacija-
mi glede na odličnost, konkurenčnost, kakovost in upoštevanje zgoraj navedenih stebrov
(NPVŠ, str. 28–29), glede posodobitve in izboljšanja študijskih programov in načina dela
na visokošolskih institucijah pa dokument poudarja njihovo avtonomijo in poda le nekaj
osnovnih smernic.
Metoda diverzifikacije naj bi bila v letih 2011–2020 striktna razdelitev slovenskega vi-
sokošolskega sistema na teoretske univerze in strokovno-aplikativne politehnike, s čimer
naj bi se odpravilo škodljive učinke enoličnosti in ponavljanja vsebin v dosedanji uredi-
tvi, kjer iste institucije izvajajo tako univerzitetne kot strokovne programe s podvajanjem
vsebin in kadrov. Ta ukrep se v dokumentu imenuje tudi institucionalna binarnost. Po-
leg te osnovne razdelitve je predlaganih tudi več manjših ukrepov za krepitev večje mobil-
nosti in fleksibilnosti pri načinih zaposlovanja in habilitacij znotraj in med posameznimi
