Page 196 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 196
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
Predvsem zato, ker so wittenberški reformator in njegovi glasbeno na-
darjeni ter tudi dobro podkovani sotrudniki zložili take napeve, ki so
bili preprosti in enostavno zapomnljivi. Toda s svojo mehkobo, suge-
stivnostjo, glasbeno intenzivnostjo in tudi čustveno pretresljivostjo tako
zelo prepričljivi, da so postali za verujoče, ki so jih peli, skorajda že kot
molitev, gotovo pa najgloblja (nezavedna) dušna izpoved. In jezuiti, ki
svojega censeo niso izrekali kar tjavdan, so vedeli o pesmih (skladbah)
svojih luteranskih ideoloških nasprotnikov povedati, da so rimski cerkvi
ugrabile več duš kot protestantska teologija.95 Kajti šlo je za glasbo in be-
sedila, ki jih je tedanji človek – korenito ogrožen in tudi prestrašen zara-
di (še) neukročenih sil narave, stanja »vseh proti vsem« v človeški eku-
meni, od Turkov/muslimanov »oblegane očetnjave«, apokaliptičnih vi-
zij in pričakovanja poslednje sodbe ter ostrega tehtanja duš pred Vsevi-
šnjim – zagotovo pel z izjemno osebno identifikacijo. Kajti komaj kdo je
mogel kdaj srčneje kot tedanji slehernik klicati iz temnejše globočine in
prositi, naj mu bo Bog milostljiv, kajti le on je »trden grad, dobra bram-
ba in zaščita«.
O zgornjem pričata zlasti dve Luthrovi prepesnitvi psalmov, h kate-
rim je reformator sam zložil tudi melodijo. Skladbi sta namreč v 16. sto-
letju postali pesemsko-glasbena emblema protestantske reformacije na
Nemškem, v nemških evangeličanskih kancionalih in cerkvenem pet-
ju pa sta se v izvirni podobi obdržali do danes.96 Najbolj znana je za-
gotovo prepesnitev 46. psalma Ein´ feste Burg ist unser Gott, »Schutz-
und Trutzlied« evangeličanske cerkve, ki jo je Martin Luther zložil leta
1527, v tisku pa se prvič pojavi leto kasneje in najde nato mesto v vseh
ključnih protestantskih pesmaricah. Postane tudi inspiracija in pomem-
ben motiv (cantus firmus v tenorjih v prvem stavku) istoimenske Bacho-
ve kantate in nato velikega Mendelssohnovega simfoničnega dela v 19.
stoletju, s svojim ritmično in melodično izrazitim uvodom pa še vedno
prevzema svoje izvajalce.
Za omenjenim »borbenim psalmom« ne zaostaja prepesnitev 130.
psalma – Aus tiefer Not schrei ich zu dir –, ki jo je Luther poimenoval kar
»tröstlichen de profundis«. Današnja transkripcija za izvajanje v prote-
stantski cerkvi ima podobo skladbe v C-duru in 4/4 taktu. Njen ambi-
tus je septima (e1–d2),97 to pa je kar najbolj primerno za glasovni obseg
95 »Hymni Lutheri animos plures quam scripta et declamationes occiderunt.« Dragotin Cvetko, Zgo-
dovina glasbene umetnosti na Slovenskem I, Ljubljana 1958, 108.
96 Glej Evangelisches Kirchengesangbuch. Ausgabe für die evangelisch-luterischen Kirchen Niedersachsens, ki je
bil izdan leta 1958.
97 Evangelisches Kirchengesangbuch, št. 95, 256–257.
Predvsem zato, ker so wittenberški reformator in njegovi glasbeno na-
darjeni ter tudi dobro podkovani sotrudniki zložili take napeve, ki so
bili preprosti in enostavno zapomnljivi. Toda s svojo mehkobo, suge-
stivnostjo, glasbeno intenzivnostjo in tudi čustveno pretresljivostjo tako
zelo prepričljivi, da so postali za verujoče, ki so jih peli, skorajda že kot
molitev, gotovo pa najgloblja (nezavedna) dušna izpoved. In jezuiti, ki
svojega censeo niso izrekali kar tjavdan, so vedeli o pesmih (skladbah)
svojih luteranskih ideoloških nasprotnikov povedati, da so rimski cerkvi
ugrabile več duš kot protestantska teologija.95 Kajti šlo je za glasbo in be-
sedila, ki jih je tedanji človek – korenito ogrožen in tudi prestrašen zara-
di (še) neukročenih sil narave, stanja »vseh proti vsem« v človeški eku-
meni, od Turkov/muslimanov »oblegane očetnjave«, apokaliptičnih vi-
zij in pričakovanja poslednje sodbe ter ostrega tehtanja duš pred Vsevi-
šnjim – zagotovo pel z izjemno osebno identifikacijo. Kajti komaj kdo je
mogel kdaj srčneje kot tedanji slehernik klicati iz temnejše globočine in
prositi, naj mu bo Bog milostljiv, kajti le on je »trden grad, dobra bram-
ba in zaščita«.
O zgornjem pričata zlasti dve Luthrovi prepesnitvi psalmov, h kate-
rim je reformator sam zložil tudi melodijo. Skladbi sta namreč v 16. sto-
letju postali pesemsko-glasbena emblema protestantske reformacije na
Nemškem, v nemških evangeličanskih kancionalih in cerkvenem pet-
ju pa sta se v izvirni podobi obdržali do danes.96 Najbolj znana je za-
gotovo prepesnitev 46. psalma Ein´ feste Burg ist unser Gott, »Schutz-
und Trutzlied« evangeličanske cerkve, ki jo je Martin Luther zložil leta
1527, v tisku pa se prvič pojavi leto kasneje in najde nato mesto v vseh
ključnih protestantskih pesmaricah. Postane tudi inspiracija in pomem-
ben motiv (cantus firmus v tenorjih v prvem stavku) istoimenske Bacho-
ve kantate in nato velikega Mendelssohnovega simfoničnega dela v 19.
stoletju, s svojim ritmično in melodično izrazitim uvodom pa še vedno
prevzema svoje izvajalce.
Za omenjenim »borbenim psalmom« ne zaostaja prepesnitev 130.
psalma – Aus tiefer Not schrei ich zu dir –, ki jo je Luther poimenoval kar
»tröstlichen de profundis«. Današnja transkripcija za izvajanje v prote-
stantski cerkvi ima podobo skladbe v C-duru in 4/4 taktu. Njen ambi-
tus je septima (e1–d2),97 to pa je kar najbolj primerno za glasovni obseg
95 »Hymni Lutheri animos plures quam scripta et declamationes occiderunt.« Dragotin Cvetko, Zgo-
dovina glasbene umetnosti na Slovenskem I, Ljubljana 1958, 108.
96 Glej Evangelisches Kirchengesangbuch. Ausgabe für die evangelisch-luterischen Kirchen Niedersachsens, ki je
bil izdan leta 1958.
97 Evangelisches Kirchengesangbuch, št. 95, 256–257.
