Page 197 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 197
Trden grad je naš Gospod
večine srednjih in višjih glasov (mezzosopran, sopran, bariton, tenor),
ki jim ambitus pesmi »sede« približno na sredino njihovega glasovne-
ga razpona. Tudi intervali se gibljejo predvsem med sekundo in kvarto.
Kvinte so redke, Luther pa jih je uporabil v izrazito sugestivnem uvod-
nem motivu (takti 1–3), in sicer v prvem taktu, na besedilo Aus tie-fer,
da bi izrazil najglobljo potrebo tedanjega človeka po odpuščanju in mi-
losti, miru in pomiritvi Boga s človekom ter ljudi med seboj, predvsem
pa razmerje med brezmočnim človekom in vsemogočnim Vsevladarjem.
Navsezadnje so ljudje to pesem februarja 1546 zapeli tudi ob Luthrovi
krsti,98 v protestantskem bogoslužju pa je še vedno nepogrešljiva.
Trubarjev pogled na glasbeno umetnost
Podobno kot glavi nemških protestantov glasba tudi Trubarju ni
bila tuja. Že na začetku svojega šolanja v Salzburgu se je namreč kot šti-
rinajstletnik deloma preživljal tudi s tem, da je s sošolci, ki so bili podob-
ni siromaki kot on sam, prepeval in prosil za miloščino. Poleg tega je brž-
da obiskoval šolo pri sv. Petru, kjer je bil pevec (diskantist, tj. deški so-
pran), skupaj z ostalimi pevci, ki so bili na glasu kot dobri glasbeni izva-
jalci, je za petje v cerkvi dobival hrano in prenočišče, učeni teolog Jacob
Andræe, prvi biograf našega reformatorja, pa ve povedati, da ob prazni-
kih menda celo nekaj vina – »da bi z večjo vnemo prepevali v koru«.99
Humanistično izobrazbo, katere nepogrešljiv del je bilo tudi teore-
tično poznavanje umetnosti muze Euterpe, si je Trubar razširil že v na-
slednjih letih, ko ga je pot peljala najprej v Trst. Tam je bil od začetka
1524 do 1527 angažiran kot pevec in škofov strežnik, poudariti pa velja,
da Trubar ni bil član kapele pri sv. Justu, kajti slednja je bila ustanovlje-
na šele po Trubarjevem odhodu iz mesta. Ni mogoče sicer zanikati, da
je tedanji tržaški škof in Trubarjev kasnejši dobrodušni podpornik Piet-
ro Bonomo želel po svojem prihodu iz mesta ob lepi modri Donavi po
vzoru slednjega tudi na glasbenem področju v Trstu ustvariti svojemu
izbrušenemu humanističnemu okusu primerno škofovsko rezidenco.100
Ne kaže namreč pozabiti, da je Bonomo po smrti prvega škofa sloven-
skega rodu Jurija Slatkonje 1522. (ne ravno uspešno) upravljal Dunajsko
škofijo ter premoženje pokojnega in imel tako stik tudi z znamenitim
dvornim pevskim zborom. Le-tega je leta 1498 ustanovil cesar Maksi-
milijan I., Slatkonja pa je bil od vsega začetka njegov član, nato prvi vod-
ja, pevovodja (Singmeister), nato kapelnik (Capellmeister) in na koncu
98 J. Čerin, n. d., 208.
99 M. Rupel, n. d., 20.
100 M. Rupel, n. d., 22.
večine srednjih in višjih glasov (mezzosopran, sopran, bariton, tenor),
ki jim ambitus pesmi »sede« približno na sredino njihovega glasovne-
ga razpona. Tudi intervali se gibljejo predvsem med sekundo in kvarto.
Kvinte so redke, Luther pa jih je uporabil v izrazito sugestivnem uvod-
nem motivu (takti 1–3), in sicer v prvem taktu, na besedilo Aus tie-fer,
da bi izrazil najglobljo potrebo tedanjega človeka po odpuščanju in mi-
losti, miru in pomiritvi Boga s človekom ter ljudi med seboj, predvsem
pa razmerje med brezmočnim človekom in vsemogočnim Vsevladarjem.
Navsezadnje so ljudje to pesem februarja 1546 zapeli tudi ob Luthrovi
krsti,98 v protestantskem bogoslužju pa je še vedno nepogrešljiva.
Trubarjev pogled na glasbeno umetnost
Podobno kot glavi nemških protestantov glasba tudi Trubarju ni
bila tuja. Že na začetku svojega šolanja v Salzburgu se je namreč kot šti-
rinajstletnik deloma preživljal tudi s tem, da je s sošolci, ki so bili podob-
ni siromaki kot on sam, prepeval in prosil za miloščino. Poleg tega je brž-
da obiskoval šolo pri sv. Petru, kjer je bil pevec (diskantist, tj. deški so-
pran), skupaj z ostalimi pevci, ki so bili na glasu kot dobri glasbeni izva-
jalci, je za petje v cerkvi dobival hrano in prenočišče, učeni teolog Jacob
Andræe, prvi biograf našega reformatorja, pa ve povedati, da ob prazni-
kih menda celo nekaj vina – »da bi z večjo vnemo prepevali v koru«.99
Humanistično izobrazbo, katere nepogrešljiv del je bilo tudi teore-
tično poznavanje umetnosti muze Euterpe, si je Trubar razširil že v na-
slednjih letih, ko ga je pot peljala najprej v Trst. Tam je bil od začetka
1524 do 1527 angažiran kot pevec in škofov strežnik, poudariti pa velja,
da Trubar ni bil član kapele pri sv. Justu, kajti slednja je bila ustanovlje-
na šele po Trubarjevem odhodu iz mesta. Ni mogoče sicer zanikati, da
je tedanji tržaški škof in Trubarjev kasnejši dobrodušni podpornik Piet-
ro Bonomo želel po svojem prihodu iz mesta ob lepi modri Donavi po
vzoru slednjega tudi na glasbenem področju v Trstu ustvariti svojemu
izbrušenemu humanističnemu okusu primerno škofovsko rezidenco.100
Ne kaže namreč pozabiti, da je Bonomo po smrti prvega škofa sloven-
skega rodu Jurija Slatkonje 1522. (ne ravno uspešno) upravljal Dunajsko
škofijo ter premoženje pokojnega in imel tako stik tudi z znamenitim
dvornim pevskim zborom. Le-tega je leta 1498 ustanovil cesar Maksi-
milijan I., Slatkonja pa je bil od vsega začetka njegov član, nato prvi vod-
ja, pevovodja (Singmeister), nato kapelnik (Capellmeister) in na koncu
98 J. Čerin, n. d., 208.
99 M. Rupel, n. d., 20.
100 M. Rupel, n. d., 22.
