Page 194 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 194
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
znih primernih priložnostih cerkvenega leta znotraj rimske cerkve, nato
pa v protestantskih kancionalih: take »popravljene« pesmi so imenova-
li contrafacta.87 Protestanti so se jih od začetka branili, toda Luther jim je
dal z nekaterimi svojimi pesmimi (te nosijo ponavadi podnaslov oz. do-
stavek »christlich corrigiert oder gebessert«) zgled, naj se jih nikar pre-
več ne ženirajo. Zatrdil je: »Ni treba, da bi Hudič v glasbi vse lepe nape-
ve pograbil zase.«88 In že kot študent v Erfurtu je melodijo posvetne pe-
smi Dekle je čeveljček izgubilo »poboljšal« z besedilom Izgubil sem Bož-
jo milost,89 pa tudi sicer so bila za 15. in 16. stoletje značilna izjemno za-
nimiva contrafacta.90 Pesem Lobt Gott ihr Christen allzugleich, katere be-
sedilo je poslal 1554. v svet kantor Nicolaus Hermann (1480–1561),91 se
je pela na melodijo posvetne pesmi Kommt her ihr lieben Schwesterlein,
Auf meinem lieben Gott – to besedilo naj bi 1605. v cerkveno rabo vpe-
ljal frankfurtski kantor Bartholomäus Gesius (1560–1613)92– pa celo na
melodijo Venus, du und dein Kind, ki je bila v Lübecku znana že pred le-
tom 1603.
Prelomni trenutek te, nekaj stoletij trajajoče rasti občestvenega petja
v cerkvi pa zagotovo predstavlja Luthrova odločitev v Deutsche Messe, da
naj v manjših podeželskih cerkvah – in teh je bilo tako na Nemškem kot
na Slovenskem brez dvoma največ –, kjer ne premorejo primerne kanto-
rije in zbora z glasbeno izobraženimi učenci,93 ki bi bili zmožni izvajati
glasbo pretežno v latinščini in v polifonih obdelavah, ljubemu Bogu poje
87 Ob naslovu pesmi je ponavadi stal dostavek »geystlich« ali »contrafact uff einem geystlich sinn«.
Josip Čerin, Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in poraba v poreformacijskih časih, Ljubljana
1908, 127.
88 E. Škulj, Cerkveni ljudski napevi: I. Protestantski napevi, Ljubljana 2000, 173.
89 R. Friedenthal, n. d., 45, 46.
90 E. Škulj, n. d., 173.
91 Evangelisches Kirchengesangbuch, št. 21, 58.
92 Evangelisches Kirchengesangbuch, št. 289, 372.
93 Za cerkve, kjer so bili na razpolago primerni glasbenoizvajalski pogoji, je Luther predvidel krepak de-
lež (figuralnega) petja v latinskem jeziku. V Nemški maši je namreč zapisal: »Die Knaben und Schüler
in der Bibel zu üben, geht so vor sich: Täglich vor der Lektion die Woche über singen sie lateinisch etliche Psal-
men /poudaril J. V./, wie bisher zur Mette gewohnt. Denn, wie gesagt ist, wir wollen die Jugend bei der
lateinischen Sprache in der Bibel behalten und darin üben. Nach den Psalmen lesen die Knaben ei-
ner nach dem andern, zwei oder drei, lateinisch ein Kapitel aus dem Neuen Testament, je nachdem
wie lang es ist. Darauf liest ein anderer Knabe dasselbe Kapitel auf deutsch, um sie zu üben, und falls
jemand von Laien da wäre und zuhörte. Danach gehen sie mit einem Wechselgesang zur deutschen
Lektion über, wovon oben geredet ist. Nach der Lektion singt der ganze Haufe ein deutsches Lied /pouda-
ril J. V./, darauf spricht man still ein Vaterunser, danach der Pfarrherr oder Kaplan ein Kollektengebet
und schließen mit Benedicamus Domino, wie gewohnt.« Martin Luther, Deutsche Messe und Ordnung
des Gottesdiensts (1526) , ur. Kurt Aland, Berlin 2002, Digitale Bibliothek Band 63, 95.
znih primernih priložnostih cerkvenega leta znotraj rimske cerkve, nato
pa v protestantskih kancionalih: take »popravljene« pesmi so imenova-
li contrafacta.87 Protestanti so se jih od začetka branili, toda Luther jim je
dal z nekaterimi svojimi pesmimi (te nosijo ponavadi podnaslov oz. do-
stavek »christlich corrigiert oder gebessert«) zgled, naj se jih nikar pre-
več ne ženirajo. Zatrdil je: »Ni treba, da bi Hudič v glasbi vse lepe nape-
ve pograbil zase.«88 In že kot študent v Erfurtu je melodijo posvetne pe-
smi Dekle je čeveljček izgubilo »poboljšal« z besedilom Izgubil sem Bož-
jo milost,89 pa tudi sicer so bila za 15. in 16. stoletje značilna izjemno za-
nimiva contrafacta.90 Pesem Lobt Gott ihr Christen allzugleich, katere be-
sedilo je poslal 1554. v svet kantor Nicolaus Hermann (1480–1561),91 se
je pela na melodijo posvetne pesmi Kommt her ihr lieben Schwesterlein,
Auf meinem lieben Gott – to besedilo naj bi 1605. v cerkveno rabo vpe-
ljal frankfurtski kantor Bartholomäus Gesius (1560–1613)92– pa celo na
melodijo Venus, du und dein Kind, ki je bila v Lübecku znana že pred le-
tom 1603.
Prelomni trenutek te, nekaj stoletij trajajoče rasti občestvenega petja
v cerkvi pa zagotovo predstavlja Luthrova odločitev v Deutsche Messe, da
naj v manjših podeželskih cerkvah – in teh je bilo tako na Nemškem kot
na Slovenskem brez dvoma največ –, kjer ne premorejo primerne kanto-
rije in zbora z glasbeno izobraženimi učenci,93 ki bi bili zmožni izvajati
glasbo pretežno v latinščini in v polifonih obdelavah, ljubemu Bogu poje
87 Ob naslovu pesmi je ponavadi stal dostavek »geystlich« ali »contrafact uff einem geystlich sinn«.
Josip Čerin, Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in poraba v poreformacijskih časih, Ljubljana
1908, 127.
88 E. Škulj, Cerkveni ljudski napevi: I. Protestantski napevi, Ljubljana 2000, 173.
89 R. Friedenthal, n. d., 45, 46.
90 E. Škulj, n. d., 173.
91 Evangelisches Kirchengesangbuch, št. 21, 58.
92 Evangelisches Kirchengesangbuch, št. 289, 372.
93 Za cerkve, kjer so bili na razpolago primerni glasbenoizvajalski pogoji, je Luther predvidel krepak de-
lež (figuralnega) petja v latinskem jeziku. V Nemški maši je namreč zapisal: »Die Knaben und Schüler
in der Bibel zu üben, geht so vor sich: Täglich vor der Lektion die Woche über singen sie lateinisch etliche Psal-
men /poudaril J. V./, wie bisher zur Mette gewohnt. Denn, wie gesagt ist, wir wollen die Jugend bei der
lateinischen Sprache in der Bibel behalten und darin üben. Nach den Psalmen lesen die Knaben ei-
ner nach dem andern, zwei oder drei, lateinisch ein Kapitel aus dem Neuen Testament, je nachdem
wie lang es ist. Darauf liest ein anderer Knabe dasselbe Kapitel auf deutsch, um sie zu üben, und falls
jemand von Laien da wäre und zuhörte. Danach gehen sie mit einem Wechselgesang zur deutschen
Lektion über, wovon oben geredet ist. Nach der Lektion singt der ganze Haufe ein deutsches Lied /pouda-
ril J. V./, darauf spricht man still ein Vaterunser, danach der Pfarrherr oder Kaplan ein Kollektengebet
und schließen mit Benedicamus Domino, wie gewohnt.« Martin Luther, Deutsche Messe und Ordnung
des Gottesdiensts (1526) , ur. Kurt Aland, Berlin 2002, Digitale Bibliothek Band 63, 95.
