Page 193 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 193
Trden grad je naš Gospod
ga besedila v nemščini, so odprili pot glasbenega razvoja k Bachovi kan-
tati, pasijonu, oratoriju in maši v 18. stoletju.83
Drugi element cerkvene glasbe, ki ga je zajela Luthrova reforma,
je bil koral za cerkveni pevski zbor. Pri tem je nemški reformator črpal
iz nizozemske večglasne cerkvene glasbe, ki jo je nadvse cenil. V njej je
predstavljala temelj melodija, vzeta iz gregorijanskega korala, okoli nje
pa so se v kontrapunktu razpenjali trije, štirje ali tudi več glasov – vsak s
svojimi prefinjeno izdelanimi melodičnimi okraski.
Najbolj temeljit in daljnosežen pa je bil tisti del Luthrovih reform-
nih prizadevanj, ki je povsem spremenil občestveno sodelovanje pri glas-
benem češčenju Najvišjega v cerkvi.
Od reforme cerkvenega petja, kot je bila v 7. stoletju uveljavljena z
gregorijanskim koralom, je bil namreč glavni oporni steber cerkvene vo-
kalne glasbe izvežbani pevski zbor, ki so ga sestavljali kleriki. Nekleriški
verniki so se mogli cerkvenega petja udeležiti s klicanjem grških pripro-
šnjih klicev Kyrie eleison (Gospod, usmili se nas) in Christe eleison (Kris-
tus, usmili se nas). Toda to ne pri maši, temveč ob prenosu relikvij, na
procesijah, romanjih in ob raznih slavnostih; jezik liturgije in pesmi v
njej je bil izključno latinski. Toda konec 8. stoletja je zaznamovalo uvel-
javljanje ukazov Karla Velikega, ki jih je 23. marca 789 izdal v svojem
znamenitem kapitularju Admonitio generalis. S slednjim je svojim izo-
braženim podložnikom poleg skrbi za veličini katoliške cerkve primer-
no pisavo – reforma je sčasoma pripeljala do poenotenja minuskularnih
črk v grafijo z imenom karolina oz. karolinška minuskula84 – tudi uka-
zal, da morajo duhovniki pridigati o Očenašu in Apostolski veri.85 To
je povzročilo, da sta bili ti dve osnovni molitvi prevedeni v ljudski (ver-
nakularni) jezik, odprla pa so se tudi vrata za nastanek prvih štirivrstič-
nih cerkvenih pesmi, ki so jih ljudje ponavadi peli ob glavnih praznikih
cerkvenega leta.86
Temu se je v 13. in 14. stoletju pridružila posvetna ljudska ter umet-
na pesem v narodnem jeziku, ki pa je bila zlasti na ravni besedila, včasih
pa tudi melodično, prirejena za cerkvene potrebe. Na ta način je nastalo
brez števila napevov in »popravljenih« besedil, ki so našla, ko je bil zla-
goma pozabljen njihov posvetni izvor, trajno mesto najprej ob posame-
83 Ernest Zaverský, n. d., 233–274.
84 Igor Grdina, Paleografska in historična problematika, v: Brižinski spomeniki, znanstvenokritična izdaja,
Ljubljana 1993, 16, 17.
85 Ivan Grafenauer, Delo menihov sv. Benedikta in sv. Bernarda za staro slovensko književnost, v: Ivan
Grafenauer, Literarno-zgodovinski spisi, Ljubljana 1980, 125, 126.
86 Njihovo zbirno poimenovanje glasi pesmi o cerkvenem letu. Podrobneje Ivan Grafenauer, »Ta sta-
ra velikanočna pejsen« in še kaj, v: I. Grafenauer, n. d., 235–314.
ga besedila v nemščini, so odprili pot glasbenega razvoja k Bachovi kan-
tati, pasijonu, oratoriju in maši v 18. stoletju.83
Drugi element cerkvene glasbe, ki ga je zajela Luthrova reforma,
je bil koral za cerkveni pevski zbor. Pri tem je nemški reformator črpal
iz nizozemske večglasne cerkvene glasbe, ki jo je nadvse cenil. V njej je
predstavljala temelj melodija, vzeta iz gregorijanskega korala, okoli nje
pa so se v kontrapunktu razpenjali trije, štirje ali tudi več glasov – vsak s
svojimi prefinjeno izdelanimi melodičnimi okraski.
Najbolj temeljit in daljnosežen pa je bil tisti del Luthrovih reform-
nih prizadevanj, ki je povsem spremenil občestveno sodelovanje pri glas-
benem češčenju Najvišjega v cerkvi.
Od reforme cerkvenega petja, kot je bila v 7. stoletju uveljavljena z
gregorijanskim koralom, je bil namreč glavni oporni steber cerkvene vo-
kalne glasbe izvežbani pevski zbor, ki so ga sestavljali kleriki. Nekleriški
verniki so se mogli cerkvenega petja udeležiti s klicanjem grških pripro-
šnjih klicev Kyrie eleison (Gospod, usmili se nas) in Christe eleison (Kris-
tus, usmili se nas). Toda to ne pri maši, temveč ob prenosu relikvij, na
procesijah, romanjih in ob raznih slavnostih; jezik liturgije in pesmi v
njej je bil izključno latinski. Toda konec 8. stoletja je zaznamovalo uvel-
javljanje ukazov Karla Velikega, ki jih je 23. marca 789 izdal v svojem
znamenitem kapitularju Admonitio generalis. S slednjim je svojim izo-
braženim podložnikom poleg skrbi za veličini katoliške cerkve primer-
no pisavo – reforma je sčasoma pripeljala do poenotenja minuskularnih
črk v grafijo z imenom karolina oz. karolinška minuskula84 – tudi uka-
zal, da morajo duhovniki pridigati o Očenašu in Apostolski veri.85 To
je povzročilo, da sta bili ti dve osnovni molitvi prevedeni v ljudski (ver-
nakularni) jezik, odprla pa so se tudi vrata za nastanek prvih štirivrstič-
nih cerkvenih pesmi, ki so jih ljudje ponavadi peli ob glavnih praznikih
cerkvenega leta.86
Temu se je v 13. in 14. stoletju pridružila posvetna ljudska ter umet-
na pesem v narodnem jeziku, ki pa je bila zlasti na ravni besedila, včasih
pa tudi melodično, prirejena za cerkvene potrebe. Na ta način je nastalo
brez števila napevov in »popravljenih« besedil, ki so našla, ko je bil zla-
goma pozabljen njihov posvetni izvor, trajno mesto najprej ob posame-
83 Ernest Zaverský, n. d., 233–274.
84 Igor Grdina, Paleografska in historična problematika, v: Brižinski spomeniki, znanstvenokritična izdaja,
Ljubljana 1993, 16, 17.
85 Ivan Grafenauer, Delo menihov sv. Benedikta in sv. Bernarda za staro slovensko književnost, v: Ivan
Grafenauer, Literarno-zgodovinski spisi, Ljubljana 1980, 125, 126.
86 Njihovo zbirno poimenovanje glasi pesmi o cerkvenem letu. Podrobneje Ivan Grafenauer, »Ta sta-
ra velikanočna pejsen« in še kaj, v: I. Grafenauer, n. d., 235–314.
