Page 192 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 192
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
zbor, in c) pri pesmih, ki jih je pelo občestvo vernikov v cerkvi. Luther je
reformiral vse tri elemente.
Luthrov ključni imperativ v zvezi z besedami Svetega pisma je bil,
da je treba razodeto Božjo besedo razumeti. To je pomenilo, da je mo-
rala zveneti jasno in razumljivo, toda tudi milozvočno in »nemško«, pa
naj je bila izražena kot sekvenca tipografskih znakov na papirju – tam je
to pomenilo, da je morala biti prevedena v jasni, čisti in skladno z »nara-
vo /Art/ nemškega jezika« izraženi besedi80 – ali pa izrečena ali zapeta.
V tem primeru je nemški reformator želel, da bi bila Božja beseda jasno
in razločno artikulirana, vendar pa je v njegovem času v hiši Božji lep-
še zvenela peta kot govorjena beseda. Vzrok za to kaže vsaj deloma pripi-
sati arhitektoniki in akustiki cerkva,81 toda Luther je želel kljub temu še
dodatno poudariti komponento besedila pri petju. Tako mu je bilo mno-
go do tega, da bi enemu zlogu teksta ustrezal en sam ton melodične li-
nije, orgle pa naj ne bi bile tako bučne, da bi med bogoslužjem preglasile
péto besedo. Zato so se uporabljaje kot antifonična spremljava in deloma
od tod tudi primat petja nad muziciranjem v protestantskem bogosluž-
ju. Besedila posameznih evangelijev tudi naj ne bi bila parafrazirana, po-
slednje besede Odrešenika na križu pa tudi naj ne bi bile kolaž vsega tis-
tega, kar o koncu pasijona pišejo štirje biblični evangelisti. Toda pomen
svetopisemskega besedila je bilo treba na nek način dodatno dramatič-
no poudariti, kajti gregorijanski napevi na besedila evangelijev in pisem
so bili (z izjemo glasovne gradacije navzdol ob koncu) precej monotoni.
Zato je Luther za pripovedovanje evangelistov, Kristusove besede in go-
vor apostolov predvidel različne glasovne registre. Srednji register je po-
stavil visoko in za njegov glas izbral tenor. Le-to je pojasnil z dejstvom,
da tenor poje le uvodno temo in da si mora vsak duhovnik melodijo pre-
transponirati tako, da bo pri petju liturgije ustrezala njegovemu glasov-
nemu obsegu. Spremenila pa naj bi se tudi raba modusov: šesti naj bi ra-
bil za petje evangelija, kajti Kristus da je bil poln veselja, osmi modus pa
naj bi prišel do veljave pri petju verzov iz apostolskih pisem, kajti nemški
reformator je štel npr. sv. Pavla za razmišljujočega in zamišljenega.82 Vsi
ti Luthrovi napori, ki jih je posvetil glasbi kot spremljavi svetopisemske-
80 Prim. M. Luther, Poslanica o prevajanju, v: Martin Luther, Tukaj stojim. Teološko-politični spisi, Ljublja-
na 2002, 50–55.
81 R. H. Bainton, n. d., 350.
82 Danes so v rabi številne (durovske in molovske) tonalitete, toda le dva modusa – durovski in molov-
ski. Intervali med toni so povsod isti kot v C-duru in a-molu ter se ohranjajo s pomočjo višajev in ni-
žajev. V 16. stoletju pa je bilo v rabi osem modusov, ki so imeli vsak zase različno porazdeljene in-
tervale med toni in so rastli od osnovnega tona do oktave brez višajev. Temeljito razlago glej v geslu
Mode, The New Grove Dictionary of Music & Musicians, II. izdaja, 2002 (el. verzija).
zbor, in c) pri pesmih, ki jih je pelo občestvo vernikov v cerkvi. Luther je
reformiral vse tri elemente.
Luthrov ključni imperativ v zvezi z besedami Svetega pisma je bil,
da je treba razodeto Božjo besedo razumeti. To je pomenilo, da je mo-
rala zveneti jasno in razumljivo, toda tudi milozvočno in »nemško«, pa
naj je bila izražena kot sekvenca tipografskih znakov na papirju – tam je
to pomenilo, da je morala biti prevedena v jasni, čisti in skladno z »nara-
vo /Art/ nemškega jezika« izraženi besedi80 – ali pa izrečena ali zapeta.
V tem primeru je nemški reformator želel, da bi bila Božja beseda jasno
in razločno artikulirana, vendar pa je v njegovem času v hiši Božji lep-
še zvenela peta kot govorjena beseda. Vzrok za to kaže vsaj deloma pripi-
sati arhitektoniki in akustiki cerkva,81 toda Luther je želel kljub temu še
dodatno poudariti komponento besedila pri petju. Tako mu je bilo mno-
go do tega, da bi enemu zlogu teksta ustrezal en sam ton melodične li-
nije, orgle pa naj ne bi bile tako bučne, da bi med bogoslužjem preglasile
péto besedo. Zato so se uporabljaje kot antifonična spremljava in deloma
od tod tudi primat petja nad muziciranjem v protestantskem bogosluž-
ju. Besedila posameznih evangelijev tudi naj ne bi bila parafrazirana, po-
slednje besede Odrešenika na križu pa tudi naj ne bi bile kolaž vsega tis-
tega, kar o koncu pasijona pišejo štirje biblični evangelisti. Toda pomen
svetopisemskega besedila je bilo treba na nek način dodatno dramatič-
no poudariti, kajti gregorijanski napevi na besedila evangelijev in pisem
so bili (z izjemo glasovne gradacije navzdol ob koncu) precej monotoni.
Zato je Luther za pripovedovanje evangelistov, Kristusove besede in go-
vor apostolov predvidel različne glasovne registre. Srednji register je po-
stavil visoko in za njegov glas izbral tenor. Le-to je pojasnil z dejstvom,
da tenor poje le uvodno temo in da si mora vsak duhovnik melodijo pre-
transponirati tako, da bo pri petju liturgije ustrezala njegovemu glasov-
nemu obsegu. Spremenila pa naj bi se tudi raba modusov: šesti naj bi ra-
bil za petje evangelija, kajti Kristus da je bil poln veselja, osmi modus pa
naj bi prišel do veljave pri petju verzov iz apostolskih pisem, kajti nemški
reformator je štel npr. sv. Pavla za razmišljujočega in zamišljenega.82 Vsi
ti Luthrovi napori, ki jih je posvetil glasbi kot spremljavi svetopisemske-
80 Prim. M. Luther, Poslanica o prevajanju, v: Martin Luther, Tukaj stojim. Teološko-politični spisi, Ljublja-
na 2002, 50–55.
81 R. H. Bainton, n. d., 350.
82 Danes so v rabi številne (durovske in molovske) tonalitete, toda le dva modusa – durovski in molov-
ski. Intervali med toni so povsod isti kot v C-duru in a-molu ter se ohranjajo s pomočjo višajev in ni-
žajev. V 16. stoletju pa je bilo v rabi osem modusov, ki so imeli vsak zase različno porazdeljene in-
tervale med toni in so rastli od osnovnega tona do oktave brez višajev. Temeljito razlago glej v geslu
Mode, The New Grove Dictionary of Music & Musicians, II. izdaja, 2002 (el. verzija).
