Page 180 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 180
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
Polidor de Montagnana in Matija Mrcina sta se tako kot posebej izra-
zita mentalitetna originala tistega z renesančnim duhom in občutjem
individualitete prežetega katoliškega klera trajna vgravirala v slovensko
kulturno in slovstveno zgodovino. Tam sta ostala vpisana pod zaglav-
jem brezobzirnih nasprotnikov slovenskih protestantov, kot predmeta
paskvila, Trubarjeva pesemska produkcija pa je ravno ob njiju pokazala,
kako prožen žanr zmore postati cerkvena pesem v posebnih razmerah,
ko se književnost z vsemi posamičniškimi funkcijami različnih besedil-
nih tipov šele vzpostavlja.
Luther in protestantska reforma cerkvene glasbe
Mnogo pomembnejša kot primerljivost v ostrini polemičnega spo-
prijema z drugače mislečimi pa je bila za slovensko protestantsko cerkve-
no pesem uglašenost z nazori in idejami, ki jih je o glasbi in cerkveni pes-
mi prvi oblikoval in nato do svoje smrti zagovarjal ter pospeševal njihov
pobudnik, wittenberški doktor Martin Luther.
Znano je, da je bila glasba zanj edina umetnost, ki jo je zares razumel
in mu je bila ne le kot teologu, temveč predvsem eksistencialno zares bli-
zu – pri srcu.58 Pa tudi poznal jo je dobro, kajti kot pevec z lepim glasom
se je med svojim šolanjem v Magdeburgu in Eisenachu dodobra spoznal
s pevsko izvajalsko prakso svojega časa, med študijem na univerzi v Er-
furtu pa se je z glasbo (v okviru kvadrivija sedmih svobodnih umetno-
sti: aritmetika, geometrija, glasba in astronomija) na artistični fakulte-
ti seznanil tudi teoretično. V univerzitetnih predavalnicah je tedaj po-
leg Johannesa de Grochea veljal za glavno muzično avtoriteto francoski
matematik, astronom in glasbeni teoretik Johannes de Muris (1290–po
1351), ki je z delom Notitia artis musicae (1321; drugi del Musica specula-
tiva leta 1323)59 predstavljal glasbeno teorijo 12. in 13. stoletja, je pa štu-
denta temeljito poučil o cerkvenih tonskih načinih, glasbenih propor-
cih in o nauku o intervalih. Poleg teoretične podkovanosti v glasbi pa je
Luther ostal tudi poustvarjalni glasbenik.60 Med študijem v Erfurtu je
namreč začel igrati na lutnjo in postal po slednjem tudi znan. Tako mu-
ziciranje je zahtevalo izjemno fino izbrušen posluh in čisto intonacijo,61
58 R. Friedenthal, n. d., 24, 42–45.
59 R. Friedenthal, n. d., 43; Johannes de Muris, v: Das grosse Metzler Musiklexikon (el. izdaja), München
2005.
60 Po uveljavitvi reformacijskega gibanja je postal tudi glasbeni ustvarjalec – skladatelj.
61 Samo uglaševanje instrumenta je terjalo precejšnjo zbranost in je trajalo kar cele četrt ure, po po-
membnosti pa je imela lutnja tedaj mesto takoj za »kraljico instrumentov«, orglami. Kot orkestrski
instrument se je obdržala še tja do srede sedemnajstega stoletja, ko so jo povsem zasenčila godala na
eni strani in čembalo na drugi.
Polidor de Montagnana in Matija Mrcina sta se tako kot posebej izra-
zita mentalitetna originala tistega z renesančnim duhom in občutjem
individualitete prežetega katoliškega klera trajna vgravirala v slovensko
kulturno in slovstveno zgodovino. Tam sta ostala vpisana pod zaglav-
jem brezobzirnih nasprotnikov slovenskih protestantov, kot predmeta
paskvila, Trubarjeva pesemska produkcija pa je ravno ob njiju pokazala,
kako prožen žanr zmore postati cerkvena pesem v posebnih razmerah,
ko se književnost z vsemi posamičniškimi funkcijami različnih besedil-
nih tipov šele vzpostavlja.
Luther in protestantska reforma cerkvene glasbe
Mnogo pomembnejša kot primerljivost v ostrini polemičnega spo-
prijema z drugače mislečimi pa je bila za slovensko protestantsko cerkve-
no pesem uglašenost z nazori in idejami, ki jih je o glasbi in cerkveni pes-
mi prvi oblikoval in nato do svoje smrti zagovarjal ter pospeševal njihov
pobudnik, wittenberški doktor Martin Luther.
Znano je, da je bila glasba zanj edina umetnost, ki jo je zares razumel
in mu je bila ne le kot teologu, temveč predvsem eksistencialno zares bli-
zu – pri srcu.58 Pa tudi poznal jo je dobro, kajti kot pevec z lepim glasom
se je med svojim šolanjem v Magdeburgu in Eisenachu dodobra spoznal
s pevsko izvajalsko prakso svojega časa, med študijem na univerzi v Er-
furtu pa se je z glasbo (v okviru kvadrivija sedmih svobodnih umetno-
sti: aritmetika, geometrija, glasba in astronomija) na artistični fakulte-
ti seznanil tudi teoretično. V univerzitetnih predavalnicah je tedaj po-
leg Johannesa de Grochea veljal za glavno muzično avtoriteto francoski
matematik, astronom in glasbeni teoretik Johannes de Muris (1290–po
1351), ki je z delom Notitia artis musicae (1321; drugi del Musica specula-
tiva leta 1323)59 predstavljal glasbeno teorijo 12. in 13. stoletja, je pa štu-
denta temeljito poučil o cerkvenih tonskih načinih, glasbenih propor-
cih in o nauku o intervalih. Poleg teoretične podkovanosti v glasbi pa je
Luther ostal tudi poustvarjalni glasbenik.60 Med študijem v Erfurtu je
namreč začel igrati na lutnjo in postal po slednjem tudi znan. Tako mu-
ziciranje je zahtevalo izjemno fino izbrušen posluh in čisto intonacijo,61
58 R. Friedenthal, n. d., 24, 42–45.
59 R. Friedenthal, n. d., 43; Johannes de Muris, v: Das grosse Metzler Musiklexikon (el. izdaja), München
2005.
60 Po uveljavitvi reformacijskega gibanja je postal tudi glasbeni ustvarjalec – skladatelj.
61 Samo uglaševanje instrumenta je terjalo precejšnjo zbranost in je trajalo kar cele četrt ure, po po-
membnosti pa je imela lutnja tedaj mesto takoj za »kraljico instrumentov«, orglami. Kot orkestrski
instrument se je obdržala še tja do srede sedemnajstega stoletja, ko so jo povsem zasenčila godala na
eni strani in čembalo na drugi.
