Page 185 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 185
Trden grad je naš Gospod
redil glasbi poklon, ko je dal zapisati, da je bil Savlov zli duh izgnan, ko mu je
David igral na svojo harfo. Sveti očetje so si želeli, da bi glasba za vedno pre-
bivala v cerkvi. In ravno zato je tako veliko pesmi in psalmov. Ta preimenitni
dar so dobili samo ljudje, da bi jih spominjal, da so ustvarjeni za slavljenje in
hvaljenje Gospoda. Ko se naravna glasba umetniško obdela in izvede, tedaj
začne človek z začudenjem doumevati čudovito in popolno modrost Bož-
jo v njegovem sijajnem glasbenem delu, ko en pevec poje svojo osnovno me-
lodijo, ob njem pa zvenijo še drugi trije, štirje ali celo pet glasov, ki se vzdigu-
jejo, padajo in poskakujejo okoli ter kakor v nebeški četvorki slavnostno bo-
gatijo osnovni glas s prijateljskimi pokloni, objemi in veselim zibanjem part-
nerjev. Ta, ki se mu to ne zdi kot neizrekljivi čudež Gospodov, je zares bedak
in si ne zasluži, da bi ga imeli za človeka.«68
Luther je torej kar več kot cenil estetsko vrednost glasbe, ki se mu je
kazala predvsem kot nedoumljiv čudež Božji, še zdaleč pa ni bil neob-
čutljiv za njen sugestivni etični vpliv, kajti vedel je, da človek z muzici-
ranjem na stežaj odpre svoja dušna vrata. Muzika mu je tako veljala po-
leg teologije za poglavitno pot, ki pelje posamičnika k Vsevišnjemu, ga
naredi duhovno ter čustveno primernega za sprejem Božje milosti69 in
v isti sapi ne povzroča razprtij. – Glasba je bila ena redkih stvari, okoli
katerih se Luther ni nikoli prepiral, in kakor si je Erazem Rotterdamski
prizadeval ohraniti versko celovitost zahodne ekumene, tako je Luther
to z uspehom storil na glasbenem področju.70 – Poleg tega nareja glasba
s petjem sporočeno Božjo besedo razumljivo, jasno, predvsem pa zapo-
mnljivo in tako morda delotvorno v vsakdanji življenjski praksi posame-
znika. Tako se je začela tudi na glasbenem področju zlagoma oblikova-
ti protestantska »poučujoča cerkev«, Luthru pa je kmalu na začetku gi-
banja postalo jasno, da bo treba nekaj storiti tudi z liturgijo z latinskim
petjem, ki ga ljudje zagotovo niso kaj prida razumeli. Kajti če cerkev sta-
vi na stebrih sola gratia, sola fide in sola scriptura, to v delovanjski prak-
si ne pomeni nič drugega, kot da se po neizrekljivi Božji milosti podelje-
na, ne zaslužena posamičniška vera razodeva tudi skozi razumevanje in
osebno identifikacijo s Pismom in njegovimi nauki. In slednji morajo
biti kajpak posredovani v širokemu občestvu verujočih umljivem jeziku.
Prvi reformatorjev poseg v tej smeri je bila njegova latinska Formu-
la missae et communionis ecclesiae Wittenbergensi (1523), kjer je bila la-
tinska maša spremenjena predvsem s stališča reformacijskega teološkega
68 Navedeno po Roland H. Bainton, n. d., 352.
69 Prim. Andrej Rijavec, Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma, Ljubljana 1967, 36, 37.
70 Čeprav so bili nizozemski večglasni korali delo katoliških skladateljev, se Luther ni nikoli prenehal
navduševati nad njimi.
redil glasbi poklon, ko je dal zapisati, da je bil Savlov zli duh izgnan, ko mu je
David igral na svojo harfo. Sveti očetje so si želeli, da bi glasba za vedno pre-
bivala v cerkvi. In ravno zato je tako veliko pesmi in psalmov. Ta preimenitni
dar so dobili samo ljudje, da bi jih spominjal, da so ustvarjeni za slavljenje in
hvaljenje Gospoda. Ko se naravna glasba umetniško obdela in izvede, tedaj
začne človek z začudenjem doumevati čudovito in popolno modrost Bož-
jo v njegovem sijajnem glasbenem delu, ko en pevec poje svojo osnovno me-
lodijo, ob njem pa zvenijo še drugi trije, štirje ali celo pet glasov, ki se vzdigu-
jejo, padajo in poskakujejo okoli ter kakor v nebeški četvorki slavnostno bo-
gatijo osnovni glas s prijateljskimi pokloni, objemi in veselim zibanjem part-
nerjev. Ta, ki se mu to ne zdi kot neizrekljivi čudež Gospodov, je zares bedak
in si ne zasluži, da bi ga imeli za človeka.«68
Luther je torej kar več kot cenil estetsko vrednost glasbe, ki se mu je
kazala predvsem kot nedoumljiv čudež Božji, še zdaleč pa ni bil neob-
čutljiv za njen sugestivni etični vpliv, kajti vedel je, da človek z muzici-
ranjem na stežaj odpre svoja dušna vrata. Muzika mu je tako veljala po-
leg teologije za poglavitno pot, ki pelje posamičnika k Vsevišnjemu, ga
naredi duhovno ter čustveno primernega za sprejem Božje milosti69 in
v isti sapi ne povzroča razprtij. – Glasba je bila ena redkih stvari, okoli
katerih se Luther ni nikoli prepiral, in kakor si je Erazem Rotterdamski
prizadeval ohraniti versko celovitost zahodne ekumene, tako je Luther
to z uspehom storil na glasbenem področju.70 – Poleg tega nareja glasba
s petjem sporočeno Božjo besedo razumljivo, jasno, predvsem pa zapo-
mnljivo in tako morda delotvorno v vsakdanji življenjski praksi posame-
znika. Tako se je začela tudi na glasbenem področju zlagoma oblikova-
ti protestantska »poučujoča cerkev«, Luthru pa je kmalu na začetku gi-
banja postalo jasno, da bo treba nekaj storiti tudi z liturgijo z latinskim
petjem, ki ga ljudje zagotovo niso kaj prida razumeli. Kajti če cerkev sta-
vi na stebrih sola gratia, sola fide in sola scriptura, to v delovanjski prak-
si ne pomeni nič drugega, kot da se po neizrekljivi Božji milosti podelje-
na, ne zaslužena posamičniška vera razodeva tudi skozi razumevanje in
osebno identifikacijo s Pismom in njegovimi nauki. In slednji morajo
biti kajpak posredovani v širokemu občestvu verujočih umljivem jeziku.
Prvi reformatorjev poseg v tej smeri je bila njegova latinska Formu-
la missae et communionis ecclesiae Wittenbergensi (1523), kjer je bila la-
tinska maša spremenjena predvsem s stališča reformacijskega teološkega
68 Navedeno po Roland H. Bainton, n. d., 352.
69 Prim. Andrej Rijavec, Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma, Ljubljana 1967, 36, 37.
70 Čeprav so bili nizozemski večglasni korali delo katoliških skladateljev, se Luther ni nikoli prenehal
navduševati nad njimi.
