Page 179 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 179
Trden grad je naš Gospod
Res pa je, da je v lastnih farah pogosto in večkrat prav silovito nastopal
proti drugovercem. Tako je npr. predikanta Janža Weixlerja – slednjega
je 1598. še kot starca gonil sem ter tja po Dolenjskem –, ki je hotel brez
Montagnanovega dovoljenja v njegovi župnijski cerkvi v Krškem 1567.
pridigati in obhajati, kar vpričo poslušalcev med pridigo klical na zago-
vor. Bi pa Weixlerju pustil pridigati in celo obhajati – kajpak pod obe-
ma podobama –, če bi predikant le hotel obleči ornat.55 Takisto se je o
vprašanjih vere pogovarjal celo »na roke«: soprogi laškega tržana Mar-
tina Kralnika je 1579. fizično »dopovedoval«, da se obhajila ne jemlje iz
rok krivoverskega predikanta, in štajerski protestantski deželni stanovi
so zaradi pritožb proti Montagnani o vsem dobili zelo natančno sliko;56
leta 1589 je v Radečah preganjal ženo predikanta Hočevarja. – Pasaža o
Montagnanovem »zlem oblaganju« pravih kristjanov, s katerim da ita-
lijanski duhovnik Zlodeju daje njegov davek (col, činž), tako nikakor ni
bila brez stvarne podlage.
Pa tudi porogljivo poimenovanje z mrčnik (tj. mrkač, pohoten mo-
ški) bržda ne. V kolikor bi kazalo izraz mrčnik brati kot psevdonim
(M(e)rčnik), tedaj o identiteti osebe, ki se skriva za njim, zaenkrat ni mo-
goče govoriti. Vendar se zdi verjetneje, da gre za poudarjeno invektivo
proti Montagnani, ki je bil razvpit po svojem »družinskem« življenju.
Z zapeljevanjem ljubljanskega dekleta, kar ga je privedlo pred sodišče in
ga na koncu pahnilo v ječo, se njegovi podvigi na ljubezenskem polju
namreč nikakor niso končali. Mož je imel kot še toliko drugih služabni-
kov svete rimske cerkve njegove in tudi vseh poznejših dob pri sebi svojo
»zvesto in pridno gospodinjo Jerico«, o kateri piše v oporoki 2. febru-
arja 1602. In duhovni gospod ter njegova gospodinja, ki je Montagnani
hiševala kar več kot tri desetletja, sta iz »aus blödigkheit des Fleisches«
naredila nekaj otrok, katerim je oče zapustil pretežni del svojega ne rav-
no skromnega premoženja.57
55 »Razen tega so v tem letu /1567/ slavni deželni stanovi za Krško priporočili luteranskega predikan-
ta Janža Weixlerja. Le-tega so meščani takoj sprejeli. Ko pa si je upal v farni cerkvi tega kraja pridigati
ljudstvu in je skoraj vse prebivalce spreobrnil k svoji evangeljski veri, ga je nekoč s prižnice pregnal in
iz cerkve spodil mestni župnik Polidor de Montagnana (ki je bil tudi nadduhovnik v Celju). Zaradi
tega so se občani tako razjezili, da bi bili župniku, ko bi se ne bil pravočasno umaknil, temeljito iztep-
li koretelj, saj so pokazali nemajhno veselje za to reč.« Janez Vajkard Valvasor, Slava Vojvodine Kranj-
ske VII, IX. poglavje, Nürnberg 1689, 437 (http://diglib.hab.de/wdb.php?dir=drucke/gm-4f-522-2,
9. december 2012).
56 J. Kidrič, Polidor de Montagnana, 151.
57 Montagnana je novomeškemu kapitlju zapustil svojo knjižnico v Celju, posodo in perilo. Sploh se
je za življenja precej zavzel za Novo mesto. Po požaru 1576 je namreč iz lastnega poravnal dolgove
proštije, popravil cerkev, dal postaviti nov veliki oltar, njegova velika zasluga pa je, da je v Novo mes-
to prišla Tintorettova slika sv. Nikolaja. J. Kidrič, n. d., 152.
Res pa je, da je v lastnih farah pogosto in večkrat prav silovito nastopal
proti drugovercem. Tako je npr. predikanta Janža Weixlerja – slednjega
je 1598. še kot starca gonil sem ter tja po Dolenjskem –, ki je hotel brez
Montagnanovega dovoljenja v njegovi župnijski cerkvi v Krškem 1567.
pridigati in obhajati, kar vpričo poslušalcev med pridigo klical na zago-
vor. Bi pa Weixlerju pustil pridigati in celo obhajati – kajpak pod obe-
ma podobama –, če bi predikant le hotel obleči ornat.55 Takisto se je o
vprašanjih vere pogovarjal celo »na roke«: soprogi laškega tržana Mar-
tina Kralnika je 1579. fizično »dopovedoval«, da se obhajila ne jemlje iz
rok krivoverskega predikanta, in štajerski protestantski deželni stanovi
so zaradi pritožb proti Montagnani o vsem dobili zelo natančno sliko;56
leta 1589 je v Radečah preganjal ženo predikanta Hočevarja. – Pasaža o
Montagnanovem »zlem oblaganju« pravih kristjanov, s katerim da ita-
lijanski duhovnik Zlodeju daje njegov davek (col, činž), tako nikakor ni
bila brez stvarne podlage.
Pa tudi porogljivo poimenovanje z mrčnik (tj. mrkač, pohoten mo-
ški) bržda ne. V kolikor bi kazalo izraz mrčnik brati kot psevdonim
(M(e)rčnik), tedaj o identiteti osebe, ki se skriva za njim, zaenkrat ni mo-
goče govoriti. Vendar se zdi verjetneje, da gre za poudarjeno invektivo
proti Montagnani, ki je bil razvpit po svojem »družinskem« življenju.
Z zapeljevanjem ljubljanskega dekleta, kar ga je privedlo pred sodišče in
ga na koncu pahnilo v ječo, se njegovi podvigi na ljubezenskem polju
namreč nikakor niso končali. Mož je imel kot še toliko drugih služabni-
kov svete rimske cerkve njegove in tudi vseh poznejših dob pri sebi svojo
»zvesto in pridno gospodinjo Jerico«, o kateri piše v oporoki 2. febru-
arja 1602. In duhovni gospod ter njegova gospodinja, ki je Montagnani
hiševala kar več kot tri desetletja, sta iz »aus blödigkheit des Fleisches«
naredila nekaj otrok, katerim je oče zapustil pretežni del svojega ne rav-
no skromnega premoženja.57
55 »Razen tega so v tem letu /1567/ slavni deželni stanovi za Krško priporočili luteranskega predikan-
ta Janža Weixlerja. Le-tega so meščani takoj sprejeli. Ko pa si je upal v farni cerkvi tega kraja pridigati
ljudstvu in je skoraj vse prebivalce spreobrnil k svoji evangeljski veri, ga je nekoč s prižnice pregnal in
iz cerkve spodil mestni župnik Polidor de Montagnana (ki je bil tudi nadduhovnik v Celju). Zaradi
tega so se občani tako razjezili, da bi bili župniku, ko bi se ne bil pravočasno umaknil, temeljito iztep-
li koretelj, saj so pokazali nemajhno veselje za to reč.« Janez Vajkard Valvasor, Slava Vojvodine Kranj-
ske VII, IX. poglavje, Nürnberg 1689, 437 (http://diglib.hab.de/wdb.php?dir=drucke/gm-4f-522-2,
9. december 2012).
56 J. Kidrič, Polidor de Montagnana, 151.
57 Montagnana je novomeškemu kapitlju zapustil svojo knjižnico v Celju, posodo in perilo. Sploh se
je za življenja precej zavzel za Novo mesto. Po požaru 1576 je namreč iz lastnega poravnal dolgove
proštije, popravil cerkev, dal postaviti nov veliki oltar, njegova velika zasluga pa je, da je v Novo mes-
to prišla Tintorettova slika sv. Nikolaja. J. Kidrič, n. d., 152.
