Page 177 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 177
Trden grad je naš Gospod
Z drugim odločnim nasprotnikom protestantov na Kranjskem obraču-
nava Trubar v naslednjih verzih »druge izlage« Tega prvega psalma:
Obtu, mui pravi kersčenik,
Aku POLIDOR, MERČNIK
Tebe zlu oblagaio,
S teim niju bogu Zludiu
Nih coll, činž zveistu daio.48
Trubar je z gornjimi besedami zgrabil Polidorja de Montagnano,49
italijanskega duhovnika, ki je študiral v Padovi in Benetkah ter kariero
klerika po posvetitvi leta 1550 začel kot dvorni kaplan Ferdinanda I. na
Dunaju. Znanstvo vodilnega slovenskega reformatorja s tem izjemno di-
namičnim duhovnom, ki kot svojevrsten nravstveni original dodobra re-
prezentira miselno in delovanjsko prakso predtridentinske katoliške du-
hovščine, definirane z renesančno mentaliteto, pa tudi one, ki je svoje
ovčice raje strigla kot pasla v prvih desetletjih bojevite katoliške protire-
formacije, je prvič zabeleženo v enem Trubarjevih pisem švicarskemu re-
formatorju Heinrichu Bullingerju (1504–1575). Tega je Trubar 1. febru-
arja 1559 prosil, naj mu sporoči o novicah v širnem svetu, da bo mogel
»cesarskemu kaplanu /.../ kaj novega in določnega pisati«.50 Ta »cesar-
ski kaplan« je bil Polidor de Montagnana in moža sta si bila takrat očit-
no še naklonjena, toda reči so se imele radikalno spremeniti.
Montagnana je dobil namreč po milosti svojega cesarskega spovedo-
vanca mesto stolnega prošta v Ljubljani, s slednjim še župnijo v Radov-
ljici, oglejski patriarh Giovanni Grimmani pa ga je leta 1561 postavil za
najvišjega komisarja in arhidiakona na Kranjskem in Spodnjem Štajer-
skem.51 Toda novi prelat je visokosti svojega položaja primerno kmalu
zabredel v težave in tako poskrbel za razburjenje, ki ga niti na katoli-
ški niti na protestantski strani niso kar zlepa pozabili. Mož namreč še
ni bil niti celo leto v Ljubljani, ko se je hrabro lotil ljubezenskih manev-
rov in je prav neženirano zapeljeval neko Elzo. Dekle je hotel premami-
ti z obljubami, darovi in zvijačami, pri čemer sta mu pomagala stolni de-
kan Melhior Hasiber in njegova kuharica, s psovkami pa je ljubljanskega
sodnika in mestni svet tako raztogotil ter razžalil, da je moral škof See-
bach, ki mu takšna razburjenja gotovo niso bila prav pri srcu, na cesar-
jevo intervencijo naperiti pravdo proti podvzetnemu italijanskemu du-
hovniku. Montagnana se je na začetku skril, nato pa je v kranjsko stol-
48 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 494.
49 France Kidrič, Polidor de Montagnana, v: Slovenski bibliografski leksikon II, 150–153.
50 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 37, 330.
51 F. Kidrič, Polidor de Montagnana, 150.
Z drugim odločnim nasprotnikom protestantov na Kranjskem obraču-
nava Trubar v naslednjih verzih »druge izlage« Tega prvega psalma:
Obtu, mui pravi kersčenik,
Aku POLIDOR, MERČNIK
Tebe zlu oblagaio,
S teim niju bogu Zludiu
Nih coll, činž zveistu daio.48
Trubar je z gornjimi besedami zgrabil Polidorja de Montagnano,49
italijanskega duhovnika, ki je študiral v Padovi in Benetkah ter kariero
klerika po posvetitvi leta 1550 začel kot dvorni kaplan Ferdinanda I. na
Dunaju. Znanstvo vodilnega slovenskega reformatorja s tem izjemno di-
namičnim duhovnom, ki kot svojevrsten nravstveni original dodobra re-
prezentira miselno in delovanjsko prakso predtridentinske katoliške du-
hovščine, definirane z renesančno mentaliteto, pa tudi one, ki je svoje
ovčice raje strigla kot pasla v prvih desetletjih bojevite katoliške protire-
formacije, je prvič zabeleženo v enem Trubarjevih pisem švicarskemu re-
formatorju Heinrichu Bullingerju (1504–1575). Tega je Trubar 1. febru-
arja 1559 prosil, naj mu sporoči o novicah v širnem svetu, da bo mogel
»cesarskemu kaplanu /.../ kaj novega in določnega pisati«.50 Ta »cesar-
ski kaplan« je bil Polidor de Montagnana in moža sta si bila takrat očit-
no še naklonjena, toda reči so se imele radikalno spremeniti.
Montagnana je dobil namreč po milosti svojega cesarskega spovedo-
vanca mesto stolnega prošta v Ljubljani, s slednjim še župnijo v Radov-
ljici, oglejski patriarh Giovanni Grimmani pa ga je leta 1561 postavil za
najvišjega komisarja in arhidiakona na Kranjskem in Spodnjem Štajer-
skem.51 Toda novi prelat je visokosti svojega položaja primerno kmalu
zabredel v težave in tako poskrbel za razburjenje, ki ga niti na katoli-
ški niti na protestantski strani niso kar zlepa pozabili. Mož namreč še
ni bil niti celo leto v Ljubljani, ko se je hrabro lotil ljubezenskih manev-
rov in je prav neženirano zapeljeval neko Elzo. Dekle je hotel premami-
ti z obljubami, darovi in zvijačami, pri čemer sta mu pomagala stolni de-
kan Melhior Hasiber in njegova kuharica, s psovkami pa je ljubljanskega
sodnika in mestni svet tako raztogotil ter razžalil, da je moral škof See-
bach, ki mu takšna razburjenja gotovo niso bila prav pri srcu, na cesar-
jevo intervencijo naperiti pravdo proti podvzetnemu italijanskemu du-
hovniku. Montagnana se je na začetku skril, nato pa je v kranjsko stol-
48 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 494.
49 France Kidrič, Polidor de Montagnana, v: Slovenski bibliografski leksikon II, 150–153.
50 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 37, 330.
51 F. Kidrič, Polidor de Montagnana, 150.
