Page 178 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 178
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
no mesto prijezdil kar z oboroženim spremstvom in se »zabarikadiral«
v Stiškem dvorcu pri svojem sorodniku Wolfgangu Neffu, ki je bil te-
daj stiški opat. Nato je povabil k sebi Primoža Trubarja, ki se je po svo-
ji prvi vrnitvi iz pregnanstva na Nemškem komaj razgledal po Ljublja-
ni. In ga prosil – da bi posredoval v delikatni zadevi okoli Elze in da bi
se Montagnana z užaljenimi Ljubljančani spravil izven in brez sodišča.
Trubar je svojega znanca seveda napeljeval na to, kar je sam ugledoval
kot dostojno življenje: naj pusti proštijo, naj se poboljša in živi, kot priti-
če božjemu služabniku. Živahni duhoven je bil v škripcih in je Trubar-
ju rad zagotovil vse to in še več: da bo poslej na svoji fari v Radovljici pri-
digal »čisti evangelij« – kar v takratni poljudni verski terminologiji za-
stran protestantstva ni pomenilo nič drugega kot obljubo, da bo Monta-
gnana kot katoliški duhovnik v liturgiji in katehezi uresničeval/sporočal
elemente protestantskega verskega pogleda na časna in večna vprašanja!
–, da bo Trubarju stal ob strani in da bo zanj orodoval pri cesarju.52 Tre-
ba je namreč imeti v mislih, da je bil Trubar ob vrnitvi na Kranjsko, četu-
di superintendent krajnskih deželnih stanov, še vedno pod proskribcijo,
ki mu jo je ob izgonu 1549 spravil na glavo ljubljanski škof Tekstor. Tru-
bar teh kar preštevilnih obljub ni vzel resno, kajti presodil je, da je pod-
jetnemu proštu dobra vsaka bilka, ki bi ga rešila zagate – četudi je pro-
testantska –, zato se za Montagnano ni zavzel. In proces je stekel svojo
pot, izjave prič pa so živahnega duhovnika obremenile do te mere, da ga
je škof Seebach leta 1563 posadil v ječo, od koder ga je izvlekel šele novi
generalni vikar oglejskega patriarha Jacob Maracco, ki se je zavzel za svo-
jega rojaka.53
Tako se je bržda odprla poč zamere, ki je Montagnano dokončno iz-
oblikovala v enega tistih intrigantskih, častihlepnih, toda izjemno spret-
nih duhovnov poznorenesančne mentalitete, ki so vedno in iz vsake ži-
vljenjske priložnosti ali zadrege potegnili le najboljše – zase – in so bili v
isti sapi kar najostrejši nasprotniki protestantov, surovi, brez vesti in ča-
sti.54 Montagnana si je kasneje priboril številne beneficije (Laško, Les-
kovec, Krško, Celje, Rogatec ...), nekatere med njimi tudi izrazito do-
nosne, nekaj časa je bil celo opat v Admontu, od maja 1582 pa prošt v
Novem mestu. Poleg tega je zopet zasedel pomembno mesto v hierarhiji
rimske cerkve na Kranjskem in bil leta 1592 sprejet med kranjske deže-
lane. Toda kakšne večje organizirane akcije proti protestantom, ki bi mu
jo njegov položaj zagotovo omogočal, italijanski duhovnik ni izpeljal.
52 M. Rupel, n. d., 125; J. Kidrič, Polidor de Montagnana, 150.
53 J. Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, 2, 7.
54 M. Rupel, n. d., 126.
no mesto prijezdil kar z oboroženim spremstvom in se »zabarikadiral«
v Stiškem dvorcu pri svojem sorodniku Wolfgangu Neffu, ki je bil te-
daj stiški opat. Nato je povabil k sebi Primoža Trubarja, ki se je po svo-
ji prvi vrnitvi iz pregnanstva na Nemškem komaj razgledal po Ljublja-
ni. In ga prosil – da bi posredoval v delikatni zadevi okoli Elze in da bi
se Montagnana z užaljenimi Ljubljančani spravil izven in brez sodišča.
Trubar je svojega znanca seveda napeljeval na to, kar je sam ugledoval
kot dostojno življenje: naj pusti proštijo, naj se poboljša in živi, kot priti-
če božjemu služabniku. Živahni duhoven je bil v škripcih in je Trubar-
ju rad zagotovil vse to in še več: da bo poslej na svoji fari v Radovljici pri-
digal »čisti evangelij« – kar v takratni poljudni verski terminologiji za-
stran protestantstva ni pomenilo nič drugega kot obljubo, da bo Monta-
gnana kot katoliški duhovnik v liturgiji in katehezi uresničeval/sporočal
elemente protestantskega verskega pogleda na časna in večna vprašanja!
–, da bo Trubarju stal ob strani in da bo zanj orodoval pri cesarju.52 Tre-
ba je namreč imeti v mislih, da je bil Trubar ob vrnitvi na Kranjsko, četu-
di superintendent krajnskih deželnih stanov, še vedno pod proskribcijo,
ki mu jo je ob izgonu 1549 spravil na glavo ljubljanski škof Tekstor. Tru-
bar teh kar preštevilnih obljub ni vzel resno, kajti presodil je, da je pod-
jetnemu proštu dobra vsaka bilka, ki bi ga rešila zagate – četudi je pro-
testantska –, zato se za Montagnano ni zavzel. In proces je stekel svojo
pot, izjave prič pa so živahnega duhovnika obremenile do te mere, da ga
je škof Seebach leta 1563 posadil v ječo, od koder ga je izvlekel šele novi
generalni vikar oglejskega patriarha Jacob Maracco, ki se je zavzel za svo-
jega rojaka.53
Tako se je bržda odprla poč zamere, ki je Montagnano dokončno iz-
oblikovala v enega tistih intrigantskih, častihlepnih, toda izjemno spret-
nih duhovnov poznorenesančne mentalitete, ki so vedno in iz vsake ži-
vljenjske priložnosti ali zadrege potegnili le najboljše – zase – in so bili v
isti sapi kar najostrejši nasprotniki protestantov, surovi, brez vesti in ča-
sti.54 Montagnana si je kasneje priboril številne beneficije (Laško, Les-
kovec, Krško, Celje, Rogatec ...), nekatere med njimi tudi izrazito do-
nosne, nekaj časa je bil celo opat v Admontu, od maja 1582 pa prošt v
Novem mestu. Poleg tega je zopet zasedel pomembno mesto v hierarhiji
rimske cerkve na Kranjskem in bil leta 1592 sprejet med kranjske deže-
lane. Toda kakšne večje organizirane akcije proti protestantom, ki bi mu
jo njegov položaj zagotovo omogočal, italijanski duhovnik ni izpeljal.
52 M. Rupel, n. d., 125; J. Kidrič, Polidor de Montagnana, 150.
53 J. Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, 2, 7.
54 M. Rupel, n. d., 126.
