Page 176 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 176
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
S takim nasprotovanjem in z nerednim življenjem si je prislužil tudi
(zgoraj citirano) ost v Trubarjevi tretji »izlagi« Tega prvega psalma,
pa tudi pritožbo, ki so jo katoliškemu vizitatorju zastran Mrcinovega
vedenja podali – nihče drug, kot kranjski protestantski (!) meščani. Ko
je namreč v Kranju leta 1581 vizitiral škof Pavel Bizancij in je moral tudi
živahni Mrcina položiti račune od svojega hiševanja ter duhovnega pa-
stirstva, so prišle tozadevne pritožbe tudi do ušes kotorskega škofa. Svo-
jemu predstojniku, oglejskemu patriarhu Grimmaniju, je tako Bizancij
iz Kamnika 1. junija 1581 pisal:
»Tožil bom tudi vikarja /Mrcino/ v Kranju, katerega so naznanili lutrovci
tega kraja, češ da je maščevalen in razuzdan človek. V svoji pritožbi pravijo,
da bi, če bi ta vikar odpustil tisto žensko, ki jo ima pri sebi, in bi redno in po-
božno živel, hoteli zopet pokorni biti sveti cerkvi.«44
Je pa verjetno, da je šlo pri Trubarju za prevzem v Kranju dobro zna-
ne protikatoliške sramotilne pesmi, ki je krožila med ljudmi in je menda
prav ta, kot jo je kranjski davkar 31. julija 1580 bral na neki protestant-
ski pojedini od krstu.45
Seveda tudi nadvojvoda ni ostal gluh za pritožbe vikarja Mrcine in
kranjskih katoliških hišnih posestnikov. Zato je ukazal zapreti sodni-
ka Junauerja ter še tri druge meščane, v Kranj pa je poslal deželne komi-
sarje, ki naj celo reč preiščejo. Zadeva se je končala tako, da so komisarji
pravico prisodili protestantski strani, pet glavnih pritožnikov izmed ka-
toličanov pa je sodnik, ki je bil do nadaljnjega zopet v sedlu, pognal sko-
zi mestna vrata.46
Toda kariera protiluteranskega borca rimske cerkve se s tem za Ma-
tijo Mrcino še zdaleč ni končala. Živahni kranjski vikar je namreč leta
1584 presedlal na župnijo v Kamniku, kjer so imeli protestanti v gradu
Križ krepko podporo. Toda tudi tamkaj jim je stopal na pot: 27. janu-
arja 1586 je s psovkami po kamniških ulicah preganjal superintenden-
ta protestantske cerkve na Kranjskem, M. Krištofa Spindlerja, ljudi pa
pozival, naj glavo kranjskih protestantov pobijejo s kamenjem.47 Vendar
je bil zaradi nerednega življenja s priležnico 1594. odstavljen od duhov-
niške službe, na kar je naslednje leto (1595) živel »pohujšljivo« – z ma-
terjo svojih otrok se je nastanil pri nekem kmetu –, pa tudi protestante
je zlagoma jel pokopavati: proti plačilu kar v kamniški župnijski cerkvi.
44 J. Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, 58.
45 F. Kidrič, n. d., 45.
46 J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 720, 721.
47 F. Kidrič, n. d., 46.
S takim nasprotovanjem in z nerednim življenjem si je prislužil tudi
(zgoraj citirano) ost v Trubarjevi tretji »izlagi« Tega prvega psalma,
pa tudi pritožbo, ki so jo katoliškemu vizitatorju zastran Mrcinovega
vedenja podali – nihče drug, kot kranjski protestantski (!) meščani. Ko
je namreč v Kranju leta 1581 vizitiral škof Pavel Bizancij in je moral tudi
živahni Mrcina položiti račune od svojega hiševanja ter duhovnega pa-
stirstva, so prišle tozadevne pritožbe tudi do ušes kotorskega škofa. Svo-
jemu predstojniku, oglejskemu patriarhu Grimmaniju, je tako Bizancij
iz Kamnika 1. junija 1581 pisal:
»Tožil bom tudi vikarja /Mrcino/ v Kranju, katerega so naznanili lutrovci
tega kraja, češ da je maščevalen in razuzdan človek. V svoji pritožbi pravijo,
da bi, če bi ta vikar odpustil tisto žensko, ki jo ima pri sebi, in bi redno in po-
božno živel, hoteli zopet pokorni biti sveti cerkvi.«44
Je pa verjetno, da je šlo pri Trubarju za prevzem v Kranju dobro zna-
ne protikatoliške sramotilne pesmi, ki je krožila med ljudmi in je menda
prav ta, kot jo je kranjski davkar 31. julija 1580 bral na neki protestant-
ski pojedini od krstu.45
Seveda tudi nadvojvoda ni ostal gluh za pritožbe vikarja Mrcine in
kranjskih katoliških hišnih posestnikov. Zato je ukazal zapreti sodni-
ka Junauerja ter še tri druge meščane, v Kranj pa je poslal deželne komi-
sarje, ki naj celo reč preiščejo. Zadeva se je končala tako, da so komisarji
pravico prisodili protestantski strani, pet glavnih pritožnikov izmed ka-
toličanov pa je sodnik, ki je bil do nadaljnjega zopet v sedlu, pognal sko-
zi mestna vrata.46
Toda kariera protiluteranskega borca rimske cerkve se s tem za Ma-
tijo Mrcino še zdaleč ni končala. Živahni kranjski vikar je namreč leta
1584 presedlal na župnijo v Kamniku, kjer so imeli protestanti v gradu
Križ krepko podporo. Toda tudi tamkaj jim je stopal na pot: 27. janu-
arja 1586 je s psovkami po kamniških ulicah preganjal superintenden-
ta protestantske cerkve na Kranjskem, M. Krištofa Spindlerja, ljudi pa
pozival, naj glavo kranjskih protestantov pobijejo s kamenjem.47 Vendar
je bil zaradi nerednega življenja s priležnico 1594. odstavljen od duhov-
niške službe, na kar je naslednje leto (1595) živel »pohujšljivo« – z ma-
terjo svojih otrok se je nastanil pri nekem kmetu –, pa tudi protestante
je zlagoma jel pokopavati: proti plačilu kar v kamniški župnijski cerkvi.
44 J. Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, 58.
45 F. Kidrič, n. d., 45.
46 J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 720, 721.
47 F. Kidrič, n. d., 46.
