Page 173 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 173
Trden grad je naš Gospod
❙ 123 ki je bilo dotlej brez potrebne župnij-
Hans Holbein ml., Luther kot Her- ske oskrbe; v slednjo sta sodila v prvi vr-
cules Germanicus, lesorez, ok. 1519. sti krst in pogreb. Na splošno velja, da so
pražupnije nastale pred letom 1100 in da
so v poznem srednjem veku nove prafar-
ne cerkve nastale le izjemoma. Omenje-
ne cerkve so po večini nastale kot škofo-
va oz. patriarhova ustanova, kar pomeni,
da so že od samega začetka obstajale kot
cerkvena institucija. Drugi način nastan-
ka pa zaznamuje tako imenovane last-
niške cerkve. Te so nastale tako, da so jih
na svojih ozemljih sezidali domači in/ali
priseljeni velikaši, ki so (dolgo) obdržali
v svojih rokah tudi pravico do pobiranja
cerkvene desetine ter so po lastni volji na-
stavljali in odstavljali duhovnike.36 Če je
torej katera od plemiških rodbin v Not-
ranji Avstriji, npr. Auerspergi na Kranj-
skem, uveljavljala svojo pravico do odvet-
ništva in prezentacije nad lastniško cerk-
vijo, ki jo je nekoč ustanovila sama, in
tako dosegla tudi nastavitev protestrant-
skega predikanta na dotlej katoliško ver-
sko orientirani fari, tega najbrž ne kaže
šteti za »ugrabljanje« fare. Posvetni od-
vetniki cerkve so pač uveljavili svoje prav-
no ponavadi ne nujno diskutabilno (prav-
no)moč(je)37 – na podoben način, kot ga
je ob koncu 16. stoletja proti svojim neka-
toliškim podanikom uporabil katoliški
deželni knez iz družine Habsburžanov.
Če so na tak ali podoben način, kot
je bilo popisano zgoraj, tj. družabno »ži-
vahno«, živeli tudi tisti (naj)vidnejši do-
stojanstveniki rimske cerkve, ki so bili
36 Tone Ravnikar,Zgodovina Šoštanja I, Šoštanj 2011, 32.
37 Primer takega početja je npr. razmerje Wagnov za-
stran cerkve Device Marije v (starem) Velenju, kjer bil
kot predikant nastavljen Ivan Dolijanski.
❙ 123 ki je bilo dotlej brez potrebne župnij-
Hans Holbein ml., Luther kot Her- ske oskrbe; v slednjo sta sodila v prvi vr-
cules Germanicus, lesorez, ok. 1519. sti krst in pogreb. Na splošno velja, da so
pražupnije nastale pred letom 1100 in da
so v poznem srednjem veku nove prafar-
ne cerkve nastale le izjemoma. Omenje-
ne cerkve so po večini nastale kot škofo-
va oz. patriarhova ustanova, kar pomeni,
da so že od samega začetka obstajale kot
cerkvena institucija. Drugi način nastan-
ka pa zaznamuje tako imenovane last-
niške cerkve. Te so nastale tako, da so jih
na svojih ozemljih sezidali domači in/ali
priseljeni velikaši, ki so (dolgo) obdržali
v svojih rokah tudi pravico do pobiranja
cerkvene desetine ter so po lastni volji na-
stavljali in odstavljali duhovnike.36 Če je
torej katera od plemiških rodbin v Not-
ranji Avstriji, npr. Auerspergi na Kranj-
skem, uveljavljala svojo pravico do odvet-
ništva in prezentacije nad lastniško cerk-
vijo, ki jo je nekoč ustanovila sama, in
tako dosegla tudi nastavitev protestrant-
skega predikanta na dotlej katoliško ver-
sko orientirani fari, tega najbrž ne kaže
šteti za »ugrabljanje« fare. Posvetni od-
vetniki cerkve so pač uveljavili svoje prav-
no ponavadi ne nujno diskutabilno (prav-
no)moč(je)37 – na podoben način, kot ga
je ob koncu 16. stoletja proti svojim neka-
toliškim podanikom uporabil katoliški
deželni knez iz družine Habsburžanov.
Če so na tak ali podoben način, kot
je bilo popisano zgoraj, tj. družabno »ži-
vahno«, živeli tudi tisti (naj)vidnejši do-
stojanstveniki rimske cerkve, ki so bili
36 Tone Ravnikar,Zgodovina Šoštanja I, Šoštanj 2011, 32.
37 Primer takega početja je npr. razmerje Wagnov za-
stran cerkve Device Marije v (starem) Velenju, kjer bil
kot predikant nastavljen Ivan Dolijanski.
