Page 95 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 95
ti večjo pozornost zlasti v smislu organiziranih izobraževanj. To potrjuje tudi ugoto-
vitev, da učitelji tej diskurzivni praksi pripisujejo razmeroma velik vpliv v kontekstu
ocenjevanja in da jo pogosto razumejo kot sestavino znanja, ki naj bi ga učenci izkaza-
li v okviru predvidenih učnih vsebin predmeta.
■ »Senzibilnost« učiteljev za argumentacijo se odraža tudi v razmerju med vplivom
kvalitete argumentacije na ocenjevanje učiteljev in njihovim vključevanjem retorično-
argumentativnih prvin v pouk: tisti učitelji, ki v pouk pogosteje vključujejo zlasti ar-
gumentativne prvine, tudi menijo, da kvaliteta argumentacije, ki jo izkažejo učenci, v
večji meri vpliva na njihovo ocenjevanje znanja.
■ Z vključevanjem retorično-argumentativnih principov v pouk je povezano tudi
to, kako učitelji zaznavajo komunikacijske zmožnosti pri učencih. Učitelji prepoznava-
jo pozitiven vpliv retorike in argumentacije zlasti na ravni reševanja konfliktov, med-
sebojnega sodelovanja in deloma tudi večje samozavesti v komuniciranju. Obenem vi-
dijo svoje učence kot govorniško kompetentnejše, če sami v pouk vključijo retoriko in
argumentacijo, če pogosteje uporabljajo metode aktivnega pouka in če imajo pozitiv-
nejša stališča do vloge šole pri vzgoji za aktivno državljanstvo.
V luči navedenih spoznanj je mogoče skleniti, da retorika in argumentacija še zdaleč
nista zanemarljiva elementa v pedagoškem kontekstu in da bi njuno bolj sistematično in
celovito vpeljevanje v šolski kurikul lahko prispevalo h kvaliteti znanja, k večji dinamič-
nosti pouka, izboljšanju medosebnih odnosov in dejavnejšemu vključevanju učencev v de-
lovanje šole v širšem smislu.
Učitelji morda (dovolj natančno še) ne poznajo retoričnih in argumentativnih teoret-
skih konceptov, a ko so jim le-ti predstavljeni v obliki konkretnih tehnik in postopkov,
prepoznavajo njihovo prisotnost in vrednost tako na ravni vključevanja v pouk kot na rav-
ni medosebnih odnosov. Slednje se sklada tudi s pojmovanjem retorike in argumentaci-
je v luči tipičnih jezikovnih strategij, ki jih uporabljamo vsakdanjem življenju in ki igrata
zelo pomembno vlogo pri učinkovitem komuniciranju. Toda šele s poznavanjem, ozave-
ščanjem, poučevanjem in razumevanjem njunih posameznih vidikov, elementov in prin-
cipov lahko te strategije tudi »nadzorujemo« v smislu izboljševanja lastne komunikacije
in prepoznavamo njihov pomen v interakciji z drugimi. Prav zato se zdi redukcija retori-
ke in argumentacije v pedagoškem diskurzu na postranska elementa, ki naj ju učenci ob-
vladujejo bolj kot ne samoumevno, ali na sestavine, ki naj se jih uporablja zgolj v kontekstu
tako imenovanih izobraževalnih debat (prim. Marentič Požarnik in Plut Pregelj, 2009:
165), zgrešena perspektiva. Retorika in argumentacija kot veščini uspešnega (javnega) pre-
vitev, da učitelji tej diskurzivni praksi pripisujejo razmeroma velik vpliv v kontekstu
ocenjevanja in da jo pogosto razumejo kot sestavino znanja, ki naj bi ga učenci izkaza-
li v okviru predvidenih učnih vsebin predmeta.
■ »Senzibilnost« učiteljev za argumentacijo se odraža tudi v razmerju med vplivom
kvalitete argumentacije na ocenjevanje učiteljev in njihovim vključevanjem retorično-
argumentativnih prvin v pouk: tisti učitelji, ki v pouk pogosteje vključujejo zlasti ar-
gumentativne prvine, tudi menijo, da kvaliteta argumentacije, ki jo izkažejo učenci, v
večji meri vpliva na njihovo ocenjevanje znanja.
■ Z vključevanjem retorično-argumentativnih principov v pouk je povezano tudi
to, kako učitelji zaznavajo komunikacijske zmožnosti pri učencih. Učitelji prepoznava-
jo pozitiven vpliv retorike in argumentacije zlasti na ravni reševanja konfliktov, med-
sebojnega sodelovanja in deloma tudi večje samozavesti v komuniciranju. Obenem vi-
dijo svoje učence kot govorniško kompetentnejše, če sami v pouk vključijo retoriko in
argumentacijo, če pogosteje uporabljajo metode aktivnega pouka in če imajo pozitiv-
nejša stališča do vloge šole pri vzgoji za aktivno državljanstvo.
V luči navedenih spoznanj je mogoče skleniti, da retorika in argumentacija še zdaleč
nista zanemarljiva elementa v pedagoškem kontekstu in da bi njuno bolj sistematično in
celovito vpeljevanje v šolski kurikul lahko prispevalo h kvaliteti znanja, k večji dinamič-
nosti pouka, izboljšanju medosebnih odnosov in dejavnejšemu vključevanju učencev v de-
lovanje šole v širšem smislu.
Učitelji morda (dovolj natančno še) ne poznajo retoričnih in argumentativnih teoret-
skih konceptov, a ko so jim le-ti predstavljeni v obliki konkretnih tehnik in postopkov,
prepoznavajo njihovo prisotnost in vrednost tako na ravni vključevanja v pouk kot na rav-
ni medosebnih odnosov. Slednje se sklada tudi s pojmovanjem retorike in argumentaci-
je v luči tipičnih jezikovnih strategij, ki jih uporabljamo vsakdanjem življenju in ki igrata
zelo pomembno vlogo pri učinkovitem komuniciranju. Toda šele s poznavanjem, ozave-
ščanjem, poučevanjem in razumevanjem njunih posameznih vidikov, elementov in prin-
cipov lahko te strategije tudi »nadzorujemo« v smislu izboljševanja lastne komunikacije
in prepoznavamo njihov pomen v interakciji z drugimi. Prav zato se zdi redukcija retori-
ke in argumentacije v pedagoškem diskurzu na postranska elementa, ki naj ju učenci ob-
vladujejo bolj kot ne samoumevno, ali na sestavine, ki naj se jih uporablja zgolj v kontekstu
tako imenovanih izobraževalnih debat (prim. Marentič Požarnik in Plut Pregelj, 2009:
165), zgrešena perspektiva. Retorika in argumentacija kot veščini uspešnega (javnega) pre-
