Page 51 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 51
■ razmišljanje o prebranem in ovrednotenje prebranega (povezovanje z lastnimi
izkušnjami, zamislimi in znanjem) ter
– avtorjev namen uporabe besedila, ki je lahko uporabljeno: v zasebnih, javnih,
poklicnih ali izobraževalnih situacijah.
Zlasti elementi, ki smo jih znotraj posameznih vidikov poudarili, kažejo na to, da ob-
vladovanje retoričnih in argumentativnih principov lahko pomembno pripomore k dvi-
gu in izboljševanju bralne pismenosti: retorični koncepti, kot so govornikove naloge (tj.
inventio, dispositio, elocutio in memoria), razumevanje retorične situacije in kontroverza,
omogočajo lažjo opredelitev faz sporočanja, iskanja in priklica informacij, povzemanja in
namena uporabe besedila, medtem ko obvladovanje osnovnih postopkov argumentacije
bistveno pripomore k interpretiranju besedila ter razmišljanju in ovrednotenju prebrane-
ga. Če bi podrobneje analizirali tudi posamezne ravni bralne pismenosti, ki jih učenci z
reševanjem nalog lahko dosežejo (prim. ibid.: 9), bi ugotovili, da je obvladovanje retorič-
no-argumentativnih prvin mogoče identificirati prav na vseh ravneh, od prve, ki je omeje-
na zgolj na iskanje informacij in preproste razlage, pa vse do šeste, ki, denimo, zahteva več-
kratno izpeljavo podrobnih in natančnih sklepov in primerjav, oblikovanje in postavljanje
hipotez ter kritično ovrednotenje in analizo.
Principe retorike in argumentacije v okviru institucionalnega izobraževanja je treba
ne le uporabljati, temveč tudi ustrezno poučevati. To je treba početi v čim bolj strukturi-
rani obliki in celovito, brez vrednostnega ločevanja med retoriko in argumentacijo, a s te-
oretskim ozadjem in ob jasnih konceptualnih opredelitvah, kaj je prva in kaj druga. V ide-
alnih razmerah bi na vseh treh stopnjah formalnega izobraževanja obstajali predmeti, kjer
bi se retorika in argumentacija poučevali samostojno. Ker te spremembe vsaj v kratkem
času ni mogoče doseči, bi bilo treba retorično-argumentativne vsebine vnesti v tiste pred-
mete, ki tradicionalno že vključujejo tovrstne prvine. A to po našem prepričanju pomeni
tako temeljito seznanitev s tem, kaj retorika in argumentacija sploh sta in kakšna je njuna
vloga v pedagoškem diskurzu, kot tudi oblikovanje ustreznih vsebin v okviru temeljnih
strokovnih izobraževalnih programov ter kontinuirano izvajanje dodatnega usposabljanja
pedagoških delavcev, ki bodo omogočili uspešen prenos obeh veščin v pedagoški proces.
izkušnjami, zamislimi in znanjem) ter
– avtorjev namen uporabe besedila, ki je lahko uporabljeno: v zasebnih, javnih,
poklicnih ali izobraževalnih situacijah.
Zlasti elementi, ki smo jih znotraj posameznih vidikov poudarili, kažejo na to, da ob-
vladovanje retoričnih in argumentativnih principov lahko pomembno pripomore k dvi-
gu in izboljševanju bralne pismenosti: retorični koncepti, kot so govornikove naloge (tj.
inventio, dispositio, elocutio in memoria), razumevanje retorične situacije in kontroverza,
omogočajo lažjo opredelitev faz sporočanja, iskanja in priklica informacij, povzemanja in
namena uporabe besedila, medtem ko obvladovanje osnovnih postopkov argumentacije
bistveno pripomore k interpretiranju besedila ter razmišljanju in ovrednotenju prebrane-
ga. Če bi podrobneje analizirali tudi posamezne ravni bralne pismenosti, ki jih učenci z
reševanjem nalog lahko dosežejo (prim. ibid.: 9), bi ugotovili, da je obvladovanje retorič-
no-argumentativnih prvin mogoče identificirati prav na vseh ravneh, od prve, ki je omeje-
na zgolj na iskanje informacij in preproste razlage, pa vse do šeste, ki, denimo, zahteva več-
kratno izpeljavo podrobnih in natančnih sklepov in primerjav, oblikovanje in postavljanje
hipotez ter kritično ovrednotenje in analizo.
Principe retorike in argumentacije v okviru institucionalnega izobraževanja je treba
ne le uporabljati, temveč tudi ustrezno poučevati. To je treba početi v čim bolj strukturi-
rani obliki in celovito, brez vrednostnega ločevanja med retoriko in argumentacijo, a s te-
oretskim ozadjem in ob jasnih konceptualnih opredelitvah, kaj je prva in kaj druga. V ide-
alnih razmerah bi na vseh treh stopnjah formalnega izobraževanja obstajali predmeti, kjer
bi se retorika in argumentacija poučevali samostojno. Ker te spremembe vsaj v kratkem
času ni mogoče doseči, bi bilo treba retorično-argumentativne vsebine vnesti v tiste pred-
mete, ki tradicionalno že vključujejo tovrstne prvine. A to po našem prepričanju pomeni
tako temeljito seznanitev s tem, kaj retorika in argumentacija sploh sta in kakšna je njuna
vloga v pedagoškem diskurzu, kot tudi oblikovanje ustreznih vsebin v okviru temeljnih
strokovnih izobraževalnih programov ter kontinuirano izvajanje dodatnega usposabljanja
pedagoških delavcev, ki bodo omogočili uspešen prenos obeh veščin v pedagoški proces.
