Page 49 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 49
a prepričevanja in utemeljevanja, ki sta utemeljeni v več kot 2500 letni tradiciji evrop-
skega izobraževanja, nima veliko skupnega. Ker pa veščini v okviru formalnih oblik izo-
braževanja (še vedno) nimata samostojnega in stalnega mesta in ker je tudi teoretsko véde-
nje in ukvarjanje z retoriko in argumentacijo v slovenskem prostoru še vedno omejeno na
razmeroma ozek krog strokovnjakov, tovrstni tečaji pogosto predstavljajo skoraj edino do-
stopno informacijo za tiste, ki bi retorično-argumentativne prvine želeli spoznati in pre-
nesti v pedagoški proces.
Zakaj sta torej retorika in argumentacija kljub »formalnemu« nezanimanju dovolj
pomembni, da v izobraževalno polje vstopata »skozi stranska vrata«? Najprej predvsem
zato, ker se ukvarjata s tehnikami in z razvijanjem spretnosti oblikovanja besedil ter nji-
hove uresničitve v komunikacijski situaciji. Kot takšni sta v pedagoškem diskurzu stalno
navzoči, najsi se njune prisotnosti zavedamo ali ne. Če v tem kontekstu še nekoliko izpo-
stavimo argumentacijo kot enega ključnih elementov pedagoškega procesa, ki naj bi pri-
speval k sooblikovanju oziroma usvajanju znanja, potem je njena vrednost zlasti v tem,
– da s svojimi pravili bolj kot katera koli jezikovna strategija omogoča soobliko-
vanje in usvajanje znanja, ki je neodvisno od konkretnih udeležencev pri pouku, in
– da njeni postopki, ki vključujejo poslušanje, identifikacijo, oceno in konstruk-
cijo argumentov, udeležencem pouka omogočajo kritično presojo, zlasti pa razume-
vanje tega, kaj in kako mislijo drugi, in obenem tudi refleksijo lastnega mišljenja.
Za lažjo predstavo o pravkar povedanem navedimo še misli Trudy Govier, ene po-
membnejših sodobnih preučevalk teorije argumentacije, ki o tem, zakaj so argumenti po-
membni, med drugi pravi tole:
Če smo pozorni na argumente tistih, ki se z nami ne strinjajo, nam to pomaga razumeti, zakaj
mislijo tako, kot mislijo. Prav tako nam lahko ponudi dober razlog, da premislimo o lastnem sta-
lišču. Če se posvečamo argumentom drugih ljudi, lahko pridemo do sklepa, da se sami motimo.
To morda zveni neprijetno, toda odkrivanje naših lastnih napak je izjemnega pomena, ker nam
daje priložnost, da popravimo naša verjetja. /…/ Če nikoli ne vzamemo v obzir razlogov, zakaj bi
se lahko motili, potem imamo malo možnosti za to, da bi vedeli, da imamo prav. Da bi razume-
li to, čemur verjamemo, moramo razumeti in upoštevati tudi, zakaj to verjamemo. Proces po-
slušanja, evalvacije in konstrukcije argumentov predstavlja najboljši način za to početje. (Govi-
er, 2005: 9).
Pomen sistematičnega poučevanja retorike in argumentacije v okviru formalnega iz-
obraževanja v Sloveniji pa je mogoče osvetliti še na drugi ravni. Kajti retorika in argu-
mentacija kot specifični strategiji učinkovite jezikovne rabe pomembno sovpadata s trenu-
skega izobraževanja, nima veliko skupnega. Ker pa veščini v okviru formalnih oblik izo-
braževanja (še vedno) nimata samostojnega in stalnega mesta in ker je tudi teoretsko véde-
nje in ukvarjanje z retoriko in argumentacijo v slovenskem prostoru še vedno omejeno na
razmeroma ozek krog strokovnjakov, tovrstni tečaji pogosto predstavljajo skoraj edino do-
stopno informacijo za tiste, ki bi retorično-argumentativne prvine želeli spoznati in pre-
nesti v pedagoški proces.
Zakaj sta torej retorika in argumentacija kljub »formalnemu« nezanimanju dovolj
pomembni, da v izobraževalno polje vstopata »skozi stranska vrata«? Najprej predvsem
zato, ker se ukvarjata s tehnikami in z razvijanjem spretnosti oblikovanja besedil ter nji-
hove uresničitve v komunikacijski situaciji. Kot takšni sta v pedagoškem diskurzu stalno
navzoči, najsi se njune prisotnosti zavedamo ali ne. Če v tem kontekstu še nekoliko izpo-
stavimo argumentacijo kot enega ključnih elementov pedagoškega procesa, ki naj bi pri-
speval k sooblikovanju oziroma usvajanju znanja, potem je njena vrednost zlasti v tem,
– da s svojimi pravili bolj kot katera koli jezikovna strategija omogoča soobliko-
vanje in usvajanje znanja, ki je neodvisno od konkretnih udeležencev pri pouku, in
– da njeni postopki, ki vključujejo poslušanje, identifikacijo, oceno in konstruk-
cijo argumentov, udeležencem pouka omogočajo kritično presojo, zlasti pa razume-
vanje tega, kaj in kako mislijo drugi, in obenem tudi refleksijo lastnega mišljenja.
Za lažjo predstavo o pravkar povedanem navedimo še misli Trudy Govier, ene po-
membnejših sodobnih preučevalk teorije argumentacije, ki o tem, zakaj so argumenti po-
membni, med drugi pravi tole:
Če smo pozorni na argumente tistih, ki se z nami ne strinjajo, nam to pomaga razumeti, zakaj
mislijo tako, kot mislijo. Prav tako nam lahko ponudi dober razlog, da premislimo o lastnem sta-
lišču. Če se posvečamo argumentom drugih ljudi, lahko pridemo do sklepa, da se sami motimo.
To morda zveni neprijetno, toda odkrivanje naših lastnih napak je izjemnega pomena, ker nam
daje priložnost, da popravimo naša verjetja. /…/ Če nikoli ne vzamemo v obzir razlogov, zakaj bi
se lahko motili, potem imamo malo možnosti za to, da bi vedeli, da imamo prav. Da bi razume-
li to, čemur verjamemo, moramo razumeti in upoštevati tudi, zakaj to verjamemo. Proces po-
slušanja, evalvacije in konstrukcije argumentov predstavlja najboljši način za to početje. (Govi-
er, 2005: 9).
Pomen sistematičnega poučevanja retorike in argumentacije v okviru formalnega iz-
obraževanja v Sloveniji pa je mogoče osvetliti še na drugi ravni. Kajti retorika in argu-
mentacija kot specifični strategiji učinkovite jezikovne rabe pomembno sovpadata s trenu-
