Page 15 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 15
v najširšem smislu vsebuje nepogrešljive retorične elemente, kjer v ospredje stopa zlasti
strateška raba jezika. Še več, kot ugotavljata Žagar Ž. in Domajnko, so retorika, argumen-
tacija in pedagoški diskurz tesno povezani:
Tudi pri pedagoškem diskurzu gre pravzaprav za govorništvo: argumentiranje in prepričevanje
učencev o smiselnosti razumevanja in sprejemanja načrtovanih vsebin in učiteljev o izkazanem
znanju učencev. V skladu s Kvintilijanovim pojmovanjem retorike naj bi tudi komunikacija v šoli
temeljila na dobrem govorjenju, na dobro oblikovani razlagi učiteljev in dobro oblikovanih od-
govorih učencev. Morda se na prvi pogled znanje zdi skupek jasnih in neovrgljivih dejstev, ki jih
je treba prenesti oziroma se jih naučiti. Vendar pa »gola dejstva« sicer lahko predstavljajo neko
osnovo, oporne točke, toda te same po sebi nimajo nekega globljega pomena. (ibid.: 11)
Vsaka učna vsebina, ne glede na svojo »dejstveno naravo«, je kot del učne situacije na-
mreč podprta z različnimi in različno poglobljenimi in utemeljenimi definicijami, razla-
gami, ponazoritvami, kar jo opredeljuje kot interpretacijo. V tem primeru več ne moremo
govoriti o »golih dejstvih«, saj gre za predstavitev stališč, ki so lahko podprta ali zavrnje-
na z različnimi razlogi in utemeljitvami. Zato je po mnenju avtorjev dobro razlago in/ali
znanje treba razumeti tudi v kontekstu dobre ubeseditve:
V skladu s tem cilj in namen pedagoškega diskurza nista zgolj reprodukcija faktičnega znanja
učencev, temveč hkrati tudi obvladovanje in razvijanje spretnosti jezikovne rabe, v kateri se obli-
kuje celostno znanje. Ob načrtovanju in izvajanju pouka se je torej treba osredotočiti tudi na pro-
ces in spretnosti komuniciranja, ne le na rezultat. (ibid.: 11)
Izhajajoč iz zgoraj predstavljene problematike, smo tako naše raziskovanje in utemelje-
vanje pomena in vloge, ki ju imata in naj bi ju imela retorika in argumentacija v slovenski
vzgoji in izobraževanju, zasnovali na treh metodoloških izhodiščih:
– Pregled kurikulov za osnovno in srednjo šolo, kjer skušamo najti in ovrednotiti po-
javne oblike retorike in argumentacije. Posebej nas je zanimalo, koliko in v kakšni
obliki so učenci na osnovno- in srednješolski ravni izobraževanja deležni pouka ko-
munikacijskih spretnosti, ki sodijo v teoretski polji retorike in argumentacije in imajo
ključno vlogo pri izobraževanju za demokratično državljanstvo.
– Anketa o vlogi in pomenu retorike in argumentacije v slovenskih osnovnih in sre-
dnjih šolah. Na vzorcu izbranih osnovnih in srednjih šol iz vseh slovenskih regij ugo-
tavljamo, kaj o retoriki in argumentaciji učenci in učenke, dijaki in dijakinje ter nji-
hovi učitelji in profesorji vedo in menijo ter kaj od njiju neposredno uporabljajo v šol-
skem vsakdanjiku, bodisi v okviru pouka (učnih vsebin in metod dela) ali na ravni šir-
šega šolskega udejstvovanja.
strateška raba jezika. Še več, kot ugotavljata Žagar Ž. in Domajnko, so retorika, argumen-
tacija in pedagoški diskurz tesno povezani:
Tudi pri pedagoškem diskurzu gre pravzaprav za govorništvo: argumentiranje in prepričevanje
učencev o smiselnosti razumevanja in sprejemanja načrtovanih vsebin in učiteljev o izkazanem
znanju učencev. V skladu s Kvintilijanovim pojmovanjem retorike naj bi tudi komunikacija v šoli
temeljila na dobrem govorjenju, na dobro oblikovani razlagi učiteljev in dobro oblikovanih od-
govorih učencev. Morda se na prvi pogled znanje zdi skupek jasnih in neovrgljivih dejstev, ki jih
je treba prenesti oziroma se jih naučiti. Vendar pa »gola dejstva« sicer lahko predstavljajo neko
osnovo, oporne točke, toda te same po sebi nimajo nekega globljega pomena. (ibid.: 11)
Vsaka učna vsebina, ne glede na svojo »dejstveno naravo«, je kot del učne situacije na-
mreč podprta z različnimi in različno poglobljenimi in utemeljenimi definicijami, razla-
gami, ponazoritvami, kar jo opredeljuje kot interpretacijo. V tem primeru več ne moremo
govoriti o »golih dejstvih«, saj gre za predstavitev stališč, ki so lahko podprta ali zavrnje-
na z različnimi razlogi in utemeljitvami. Zato je po mnenju avtorjev dobro razlago in/ali
znanje treba razumeti tudi v kontekstu dobre ubeseditve:
V skladu s tem cilj in namen pedagoškega diskurza nista zgolj reprodukcija faktičnega znanja
učencev, temveč hkrati tudi obvladovanje in razvijanje spretnosti jezikovne rabe, v kateri se obli-
kuje celostno znanje. Ob načrtovanju in izvajanju pouka se je torej treba osredotočiti tudi na pro-
ces in spretnosti komuniciranja, ne le na rezultat. (ibid.: 11)
Izhajajoč iz zgoraj predstavljene problematike, smo tako naše raziskovanje in utemelje-
vanje pomena in vloge, ki ju imata in naj bi ju imela retorika in argumentacija v slovenski
vzgoji in izobraževanju, zasnovali na treh metodoloških izhodiščih:
– Pregled kurikulov za osnovno in srednjo šolo, kjer skušamo najti in ovrednotiti po-
javne oblike retorike in argumentacije. Posebej nas je zanimalo, koliko in v kakšni
obliki so učenci na osnovno- in srednješolski ravni izobraževanja deležni pouka ko-
munikacijskih spretnosti, ki sodijo v teoretski polji retorike in argumentacije in imajo
ključno vlogo pri izobraževanju za demokratično državljanstvo.
– Anketa o vlogi in pomenu retorike in argumentacije v slovenskih osnovnih in sre-
dnjih šolah. Na vzorcu izbranih osnovnih in srednjih šol iz vseh slovenskih regij ugo-
tavljamo, kaj o retoriki in argumentaciji učenci in učenke, dijaki in dijakinje ter nji-
hovi učitelji in profesorji vedo in menijo ter kaj od njiju neposredno uporabljajo v šol-
skem vsakdanjiku, bodisi v okviru pouka (učnih vsebin in metod dela) ali na ravni šir-
šega šolskega udejstvovanja.
