Page 107 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 107
običajno največja na začetku, nato nekoliko upade in se ponovno okrepi proti zaključku.
Že v antiki so govorniki zelo dobro vedeli, kako se je treba lotiti strukturiranja, ki je teme-
ljilo zlasti na upoštevanju retorične situacije in ni bilo vedno enotno.3
Oglejmo si shemo standardne razporeditve antičnih delov govora (partes orationis, izg.
pártes oraciónis) z njihovimi funkcijami:
Retorična zgradba besedila Funkcija
1. Exordium, izg. eksórdium/uvod Ustvariti pozornost: nagovarjanje čustev – ustvarjanje želenega razpoloženja:
– predstavitev govorca,
– napoved teme,
– pridobivanje naklonjenosti poslušalcev.
2. Narratio, izg. narácio/pripoved Prikazati dejstva: nagovarjanje razuma – ustvarjanje objektivnega, razumskega
3. Confirmatio, izg. konfirmácio/okrepitev4 pogleda na predstavljen problem:
4. Refutatio, izg. refutácio/zavrnitev5 – prikaz trenutnega stanja,
– navajanje lastnih argumentov in
– zavrnitev morebitnih protiargumentov.
5. (Digressio, izg. digrésio/odmik) Ganiti: nagovarjanje čustev– ustvarjanje tesnejše povezave med že predstavlje-
6. Peroratio, izg. perorácio/zaključek nimi razumskimi argumenti in čustvovanjem:
– vsebinski odmik od teme govora – sprostitev po miselnem naporu,
– kratek povzetek povedanega v argumentativnem delu, vsebinsko povezo-
vanje med temo/problemom ter govorcem in/ali poslušalci: osvetljevanje
posledic, koristi, dolžnosti, pravic, odgovornost itd.
Pri strukturiranju besedila si velja zapomniti še ključno pravilo: vsako razvrščanje iz-
haja iz retorične situacije (zakaj, v kakšnih okoliščinah in komu govorimo). To pomeni, da
se govori (in pisana besedila) lahko med seboj zelo razlikujejo glede na zgradbo, saj so ve-
dno povezani s konkretno retorično situacijo, za katero so nastali.
Oglejmo si še retorično strukturo, kot jo lahko določimo na konkretnem primeru:
Deja Crnović, Nina Osenar: Missunderstood (http://www.mladina.si/tednik/201010/
nina_osenar_missunderstood)
3 Zlasti grška različica izraza dispositio – taxis, izg. táksis (z njo je povezana tudi beseda taktika) nas opomni, da gre pri
strukturiranju govora za povezavo z antično veščino vojskovanja. Tako kot je strateška postavitev posameznih voja-
ških enot poveljniku omogočala, da je svojo vojsko naredil učinkovitejšo v premagovanju nasprotnikov, podobno raz-
postavi argumente govornik: nadvse premišljeno in vsakič za novo občinstvo.
4 Argumenti/Trditve, ki podpirajo govorčevo/avtorjevo stališče.
5 Zavrnitev morebitnih argumentov, ki govorčevemu/avtorjevemu stališču nasprotujejo. Običajno jih prepoznamo po
takšnih ubeseditvah: »Morda se kdo ne bo strinjal, da …, toda …« ali »Res je sicer, da …, ampak …« ali Čeprav ….., vendar … ipd.
Že v antiki so govorniki zelo dobro vedeli, kako se je treba lotiti strukturiranja, ki je teme-
ljilo zlasti na upoštevanju retorične situacije in ni bilo vedno enotno.3
Oglejmo si shemo standardne razporeditve antičnih delov govora (partes orationis, izg.
pártes oraciónis) z njihovimi funkcijami:
Retorična zgradba besedila Funkcija
1. Exordium, izg. eksórdium/uvod Ustvariti pozornost: nagovarjanje čustev – ustvarjanje želenega razpoloženja:
– predstavitev govorca,
– napoved teme,
– pridobivanje naklonjenosti poslušalcev.
2. Narratio, izg. narácio/pripoved Prikazati dejstva: nagovarjanje razuma – ustvarjanje objektivnega, razumskega
3. Confirmatio, izg. konfirmácio/okrepitev4 pogleda na predstavljen problem:
4. Refutatio, izg. refutácio/zavrnitev5 – prikaz trenutnega stanja,
– navajanje lastnih argumentov in
– zavrnitev morebitnih protiargumentov.
5. (Digressio, izg. digrésio/odmik) Ganiti: nagovarjanje čustev– ustvarjanje tesnejše povezave med že predstavlje-
6. Peroratio, izg. perorácio/zaključek nimi razumskimi argumenti in čustvovanjem:
– vsebinski odmik od teme govora – sprostitev po miselnem naporu,
– kratek povzetek povedanega v argumentativnem delu, vsebinsko povezo-
vanje med temo/problemom ter govorcem in/ali poslušalci: osvetljevanje
posledic, koristi, dolžnosti, pravic, odgovornost itd.
Pri strukturiranju besedila si velja zapomniti še ključno pravilo: vsako razvrščanje iz-
haja iz retorične situacije (zakaj, v kakšnih okoliščinah in komu govorimo). To pomeni, da
se govori (in pisana besedila) lahko med seboj zelo razlikujejo glede na zgradbo, saj so ve-
dno povezani s konkretno retorično situacijo, za katero so nastali.
Oglejmo si še retorično strukturo, kot jo lahko določimo na konkretnem primeru:
Deja Crnović, Nina Osenar: Missunderstood (http://www.mladina.si/tednik/201010/
nina_osenar_missunderstood)
3 Zlasti grška različica izraza dispositio – taxis, izg. táksis (z njo je povezana tudi beseda taktika) nas opomni, da gre pri
strukturiranju govora za povezavo z antično veščino vojskovanja. Tako kot je strateška postavitev posameznih voja-
ških enot poveljniku omogočala, da je svojo vojsko naredil učinkovitejšo v premagovanju nasprotnikov, podobno raz-
postavi argumente govornik: nadvse premišljeno in vsakič za novo občinstvo.
4 Argumenti/Trditve, ki podpirajo govorčevo/avtorjevo stališče.
5 Zavrnitev morebitnih argumentov, ki govorčevemu/avtorjevemu stališču nasprotujejo. Običajno jih prepoznamo po
takšnih ubeseditvah: »Morda se kdo ne bo strinjal, da …, toda …« ali »Res je sicer, da …, ampak …« ali Čeprav ….., vendar … ipd.
