Page 110 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 110
Elocutio: strategije ubesedovanja
Vse argumente je treba sedaj še ustrezno »prebesediti«. Od občinstva, časa in prostora
govora je ponovno odvisno, kako bo govorec argumente, ki jih je že našel, izbral in razvr-
stil, sedaj uredil še na ravni jezika. Ali govor ustreza normam zbornega jezika? Kako se iz-
ogniti dvoumju in možnim protislovjem, kamor lahko zaidemo v govoru? Katere elemen-
te govorniškega okrasa in koliko je primerno vplesti v govor, da bo ustrezal okoliščinam,
v katerih govorimo? Ali je primerneje govoriti v preprostem, manj zaznamovanem slogu,
ali lahko poslušalce/bralce nagovorimo in jim predstavimo svoje argumente na nekoliko
bolj vzvišen, pesniški način? To je le nekaj elementov, ki so sestavni del tretje govornikove
naloge, elocutio. Zanjo veliki antični govorniški učitelj Kvintilijan pravi, da je govor brez
upoštevanja pravil dobrega ubesedovanja tako učinkovit kot meč, ki je trajno spravljen v
nožnici (Inst. 8 Pr. 14. 15). Od pozne antike je zaradi družbenih sprememb in zmanjšane
vloge javnega govora to sploh postala temeljna prvina retorike oziroma sinonim zanjo, kar
je na nek način povzročilo tudi njen propad in vplivalo na še danes prisotne, a povsem ne-
ustrezne opredelitve, da je retorika »vsebinsko prazno cvetličenje«.
Oglejmo si glavna izhodišča, ki predstavljajo antične vrline govora/besedila (lat. virtu-
tes dicendi, izg. virtútes dicéndi):
§ Jezikovna pravilnost: odsotnost gramatičnih in pravopisnih napak govoriti in
pisati moramo v skladu z slovničnimi in pravopisnimi zakonitostmi, sicer se bodo naši
poslušalci namesto z vsebino ukvarjali z našimi jezikovnimi napakami;
§ Jasnost: nedvoumnost trditve moramo ubesedovati jasno in nedvoumno; ne
sme se nam zgoditi, da bi prihajali v nasprotje sami s seboj oziroma, da bi o isti stvari
najprej trdili eno in potem drugo;
§ Primernost: usklajenost jezika/besedišča z okoliščinami govora svoje argumen-
te moramo na ravni izbora besed prilagoditi temu, komu, kdaj in kje govorimo;
§ Ukrasnost: strateška raba besed v obliki govorniških figur naši argumenti bodo
imeli večji učinek, če jih bomo glede na primernost okoliščin strateško ubesedili s po-
močjo principov dodajanja (različna ponavljanja, naštevanja in stopnjevanja besed, be-
sednih zvez), odvzemanja (izpuščanja oziroma zamolki besed, stavkov), premeščanja
(spreminjanje besednega reda stavkov ali povedi) in nadomeščanja (zamenjava besed,
besednih zvez s pomočjo metafor, metonimij, sinekdoh itd.);
§ Jedrnatost: zgoščena, ne ponavljajoča se pripoved paziti moramo na to, da v be-
sedilu/govoru prepogosto in dobesedno ne ponavljamo že izrečenega, sicer se bodo
Vse argumente je treba sedaj še ustrezno »prebesediti«. Od občinstva, časa in prostora
govora je ponovno odvisno, kako bo govorec argumente, ki jih je že našel, izbral in razvr-
stil, sedaj uredil še na ravni jezika. Ali govor ustreza normam zbornega jezika? Kako se iz-
ogniti dvoumju in možnim protislovjem, kamor lahko zaidemo v govoru? Katere elemen-
te govorniškega okrasa in koliko je primerno vplesti v govor, da bo ustrezal okoliščinam,
v katerih govorimo? Ali je primerneje govoriti v preprostem, manj zaznamovanem slogu,
ali lahko poslušalce/bralce nagovorimo in jim predstavimo svoje argumente na nekoliko
bolj vzvišen, pesniški način? To je le nekaj elementov, ki so sestavni del tretje govornikove
naloge, elocutio. Zanjo veliki antični govorniški učitelj Kvintilijan pravi, da je govor brez
upoštevanja pravil dobrega ubesedovanja tako učinkovit kot meč, ki je trajno spravljen v
nožnici (Inst. 8 Pr. 14. 15). Od pozne antike je zaradi družbenih sprememb in zmanjšane
vloge javnega govora to sploh postala temeljna prvina retorike oziroma sinonim zanjo, kar
je na nek način povzročilo tudi njen propad in vplivalo na še danes prisotne, a povsem ne-
ustrezne opredelitve, da je retorika »vsebinsko prazno cvetličenje«.
Oglejmo si glavna izhodišča, ki predstavljajo antične vrline govora/besedila (lat. virtu-
tes dicendi, izg. virtútes dicéndi):
§ Jezikovna pravilnost: odsotnost gramatičnih in pravopisnih napak govoriti in
pisati moramo v skladu z slovničnimi in pravopisnimi zakonitostmi, sicer se bodo naši
poslušalci namesto z vsebino ukvarjali z našimi jezikovnimi napakami;
§ Jasnost: nedvoumnost trditve moramo ubesedovati jasno in nedvoumno; ne
sme se nam zgoditi, da bi prihajali v nasprotje sami s seboj oziroma, da bi o isti stvari
najprej trdili eno in potem drugo;
§ Primernost: usklajenost jezika/besedišča z okoliščinami govora svoje argumen-
te moramo na ravni izbora besed prilagoditi temu, komu, kdaj in kje govorimo;
§ Ukrasnost: strateška raba besed v obliki govorniških figur naši argumenti bodo
imeli večji učinek, če jih bomo glede na primernost okoliščin strateško ubesedili s po-
močjo principov dodajanja (različna ponavljanja, naštevanja in stopnjevanja besed, be-
sednih zvez), odvzemanja (izpuščanja oziroma zamolki besed, stavkov), premeščanja
(spreminjanje besednega reda stavkov ali povedi) in nadomeščanja (zamenjava besed,
besednih zvez s pomočjo metafor, metonimij, sinekdoh itd.);
§ Jedrnatost: zgoščena, ne ponavljajoča se pripoved paziti moramo na to, da v be-
sedilu/govoru prepogosto in dobesedno ne ponavljamo že izrečenega, sicer se bodo
