Page 72 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 72
Kako so Evropejci odkrili neznane dežele ...
jo dve izhodišči: jezikovni kanal, ki ga izjavitelj izbere za komuniciranje,53
ter jezikovni kontekst, ki zaznamuje vidike samega izbiranja. Pojmovanje
diskurza kot razsežnosti, kamor so kontekstualno na različne načine zasi-
drane jezikovne izbire, jezikovna pragmatika imenuje tudi kontekstualna
kohezija.54 Najpogostejši zaznamovalci kontekstualne kohezije so priredja,
anafora, koreferenca, samoreferenca, sopostavljanje, ponazoritev, razlaga,
sklepanje, elipsa, poudarjanje, protistava, primerjava, različne oblike pona-
V primeru učbenikov govorimo o pisnem kanalu, ki ga opredeljujejo značilnosti zvrsti tako
imenovanega »učbeniškega pisanja«. Zanj v kontekstu jezikovnega kanala lahko rečemo, da
zraven tipičnih ekspozitornih značilnosti vsebuje tudi elemente govorjenega diskurza. Gre za
elemente dialoga, ki se odražajo v izjaviteljevem/avtorjevem neposrednem nagovoru inter-
pretov/bralcev učbenikov in jih v učbenikih (v našem primeru zlasti tistih za zgodovino in
geografijo) najdemo v obliki nalog ali komentarjev k slikovnemu materialu. Zanimiv primer
v zvezi s pojmovanjem Evrope najdemo v nalogi, kjer avtorja v obliki dialoga (tj. z neposre-
dnim vprašanjem) skušata vzpostaviti po našem mnenju neustrezno povezavo med že obsto-
ječimi (in v tem smislu »sodobnimi«) predstavami o Evropi, ki jih pripisujeta uporabnikom
učbenika, in pojmovanjem, ki je vezano na konkretno historično obdobje (tj. »čas Napoleo-
novih osvajanj«). V takšni jezikovni rabi – gre namreč za odkrito aluzijo na današnjo Evrop-
sko unijo, ki jo avtorja brez vsakršnega pojasnila povezujeta z Napoleonovo ekspanzijo – ,
lahko namreč prepoznamo tendenco konstruiranja znanja, ki temelji na »sodobni« evrocen-
trični perspektivi in čisto konkretnemu historičnemu dogodku (Napoleon je osvojil velik del
Evrope) anahronistično pripisuje vrednote sodobne družbeno politične situacije (gospodar-
ska in politična skupnost danes = njegove (tj. Napoleonove; op. J. Ž.) ideje):
(23)
»Napoleon je osvojil velik del Evrope. Katera gospodarska in politična skupnost danes ustreza njegovim
idejam?«(Potočnik in Otič, 2009: 70; poudarila J. Ž.).
Posebnost v smislu vključevanja elementov dialoga so novejši učbeniki za DVE, kjer se v okvi-
ru integralnega teksta pogosto pojavlja 1. in/ali 2. oseba množine. Oglejmo si primer, pove-
zan s predstavitvijo evropskih institucij, kjer je rabljena celo 2. oseba ednine, ki s tovrstno je-
zikovno rabo bralcem učbenika sporoča vsaj dvoje o tem, kako naj razumejo pojem Evropa:
a) da so kot Slovenci del evropskega družbeno-političnega prostora (članice organizacije Svet
Evrope) in b) da lahko tovrstno družbeno realnost »spreminjajo«, saj jim skuša v obliki na-
kazanega »navodila za uporabo« (postopek, kako se pritožiš) približati oddaljeno in komple-
ksno institucijo:
(24)
»Na sliki so novi sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice na slovesnem zasedanju 3 . no-
vembra 1998 v francoskem mestu Strasbourg. Slovenski član tega sodišča je Boštjan M. Zupančič. Na to
sodišče se lahko pritoži vsak od 760 milijonov državljanov iz držav, ki so članice organizacije Svet Evro-
pe (torej tudi Slovenije). Ti državljani se lahko pritožijo, če je bila kršena katera od njihovih človekovih
pravic, sodna oblast v njihovi državi pa proti tej kršitvi ni ustrezno ukrepala. Mimogrede: Postopek,
kako se pritožiš na Evropsko sodišče za človekove pravice, je opisan na tudi na internetu: www.dhcour.
coe.fr.« (Černič Istenič idr., 1999: 15; komentar k fotografiji; poudarila J. Ž.)
Glej Verschueren, 2000: 154. V okviru jezikovnega konteksta pragmatika običajno obravna-
va tudi intertekstualnost in sosledičnost, ki ju v pričujoči analizi ne bomo posebej osvetlili.
jo dve izhodišči: jezikovni kanal, ki ga izjavitelj izbere za komuniciranje,53
ter jezikovni kontekst, ki zaznamuje vidike samega izbiranja. Pojmovanje
diskurza kot razsežnosti, kamor so kontekstualno na različne načine zasi-
drane jezikovne izbire, jezikovna pragmatika imenuje tudi kontekstualna
kohezija.54 Najpogostejši zaznamovalci kontekstualne kohezije so priredja,
anafora, koreferenca, samoreferenca, sopostavljanje, ponazoritev, razlaga,
sklepanje, elipsa, poudarjanje, protistava, primerjava, različne oblike pona-
V primeru učbenikov govorimo o pisnem kanalu, ki ga opredeljujejo značilnosti zvrsti tako
imenovanega »učbeniškega pisanja«. Zanj v kontekstu jezikovnega kanala lahko rečemo, da
zraven tipičnih ekspozitornih značilnosti vsebuje tudi elemente govorjenega diskurza. Gre za
elemente dialoga, ki se odražajo v izjaviteljevem/avtorjevem neposrednem nagovoru inter-
pretov/bralcev učbenikov in jih v učbenikih (v našem primeru zlasti tistih za zgodovino in
geografijo) najdemo v obliki nalog ali komentarjev k slikovnemu materialu. Zanimiv primer
v zvezi s pojmovanjem Evrope najdemo v nalogi, kjer avtorja v obliki dialoga (tj. z neposre-
dnim vprašanjem) skušata vzpostaviti po našem mnenju neustrezno povezavo med že obsto-
ječimi (in v tem smislu »sodobnimi«) predstavami o Evropi, ki jih pripisujeta uporabnikom
učbenika, in pojmovanjem, ki je vezano na konkretno historično obdobje (tj. »čas Napoleo-
novih osvajanj«). V takšni jezikovni rabi – gre namreč za odkrito aluzijo na današnjo Evrop-
sko unijo, ki jo avtorja brez vsakršnega pojasnila povezujeta z Napoleonovo ekspanzijo – ,
lahko namreč prepoznamo tendenco konstruiranja znanja, ki temelji na »sodobni« evrocen-
trični perspektivi in čisto konkretnemu historičnemu dogodku (Napoleon je osvojil velik del
Evrope) anahronistično pripisuje vrednote sodobne družbeno politične situacije (gospodar-
ska in politična skupnost danes = njegove (tj. Napoleonove; op. J. Ž.) ideje):
(23)
»Napoleon je osvojil velik del Evrope. Katera gospodarska in politična skupnost danes ustreza njegovim
idejam?«(Potočnik in Otič, 2009: 70; poudarila J. Ž.).
Posebnost v smislu vključevanja elementov dialoga so novejši učbeniki za DVE, kjer se v okvi-
ru integralnega teksta pogosto pojavlja 1. in/ali 2. oseba množine. Oglejmo si primer, pove-
zan s predstavitvijo evropskih institucij, kjer je rabljena celo 2. oseba ednine, ki s tovrstno je-
zikovno rabo bralcem učbenika sporoča vsaj dvoje o tem, kako naj razumejo pojem Evropa:
a) da so kot Slovenci del evropskega družbeno-političnega prostora (članice organizacije Svet
Evrope) in b) da lahko tovrstno družbeno realnost »spreminjajo«, saj jim skuša v obliki na-
kazanega »navodila za uporabo« (postopek, kako se pritožiš) približati oddaljeno in komple-
ksno institucijo:
(24)
»Na sliki so novi sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice na slovesnem zasedanju 3 . no-
vembra 1998 v francoskem mestu Strasbourg. Slovenski član tega sodišča je Boštjan M. Zupančič. Na to
sodišče se lahko pritoži vsak od 760 milijonov državljanov iz držav, ki so članice organizacije Svet Evro-
pe (torej tudi Slovenije). Ti državljani se lahko pritožijo, če je bila kršena katera od njihovih človekovih
pravic, sodna oblast v njihovi državi pa proti tej kršitvi ni ustrezno ukrepala. Mimogrede: Postopek,
kako se pritožiš na Evropsko sodišče za človekove pravice, je opisan na tudi na internetu: www.dhcour.
coe.fr.« (Černič Istenič idr., 1999: 15; komentar k fotografiji; poudarila J. Ž.)
Glej Verschueren, 2000: 154. V okviru jezikovnega konteksta pragmatika običajno obravna-
va tudi intertekstualnost in sosledičnost, ki ju v pričujoči analizi ne bomo posebej osvetlili.
