Page 21 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 21
Metodologija
glavnih tezah.6 Kot temeljno predstavi tezo, da je treba kot ideološki poj-
movati vsak osnovni vzorec pomena ali interpretativni okvir, ki se nanaša
ali ki je povezan z vidikom družbene ‚stvarnosti‘ (še posebej na področju
družbenih odnosov v javni sferi), ki daje vtis, da je zdravorazumski, in po-
gosto deluje normativno.7 Drugo izhodišče je povezano z ideološkim po-
menom in izkušnjami, ki jih imajo člani družbene skupine. Interpretativ-
ni okvirji ideološkega pomena lahko izhajajo iz pogosto ponovljenih eks-
plicitnih izjav, procesov ponotranjenja, skupnih izkušenj in opazovanj, ka-
kor tudi kombinacije omenjenih elementov. Ko so načini pogleda na druž-
beno realnost enkrat določeni, lahko postanejo popolnoma neodvisni od
osebne izkušnje ali pogleda. Prav zaradi svoje normativne in zdravorazum-
ske narave je ideologija lahko zelo odporna na izkušnjo in opazovanje. Tre-
tja in četrta Verschuerenova teza sta neposredno povezani z rabo ideologi-
je, med katerimi avtor glavno pozornost posveča njenim jezikovnim ma-
nifestacijam in pravi, da je ena najbolj vidnih in očitnih manifestacij ideo-
logije jezikovna raba ali diskurz,8 ki lahko zrcali, konstruira in/ali vzdržu-
je ideološke vzorce. V diskurzu zrcaljeni, konstruirani in/ali podprti ideo-
loški pomeni lahko služijo za uokvirjanje, potrjevanje, pojasnjevanje ali le-
gitimiranje odnosov, stanja stvari in dejanj na področjih, za katere veljajo.
Omenjena izhodišča predstavljajo za Verschuerena temeljno opredelitev
ideologije kot zdravorazumskih in normativnih verjetij, ki jih je mogoče
opredeliti kot dinamiko tvorjenja posebnega pomena in raziskovati s po-
močjo orodij jezikovne pragmatike. O utemeljenosti jezikovne pragmati-
ke kot metode za analizo jezikovnih ideologij kot »vzorcev samoumevne-
ga pomena«, Verschueren (2010: 19) še pravi:
»/O/bstajajo povsem praktični razlogi za to, da je jezikovna raba ali diskurz v
središču raziskovanja ideologije. Prvič, gre za zelo opazen ali empiričen pred-
met preiskovanja. Drugič, sodobna jezikovna pragmatika daje na razpolago vsa
potrebna orodja za raziskovanje tvorjenja pomena kot dinamičnega procesa, z
nenehnim vzajemnim preverjanjem eksplicitnega in implicitnega v kontekstu
družbenih odnosov. Ta orodja je razvila v zadnjih tridesetih do štiridesetih le-
tih kot odgovor na eno svojih najbolj temeljnih premis, namreč, da se vsaka izja-
va nujno naslanja na svet zalednih predpostavk, ki so domnevno skupne ali pred-
Verschueren, 2010: 11-20.
O zdravorazumskosti Verschueren (2000: 346) pravi: »Zdravorazumska narava verjetij in
idej se kaže v tem, da v specifični skupini ljudi v dani družbi ali skupnosti v diskurzu, ki je po-
vezan s to ‚stvarnostjo‘ – pogosto v raznih diskurzivnih zvrsteh –, o njih le redko podvomi-
mo. To, da o njih ne podvomimo, pomeni, da so ta verjetja in ideje pogosto (vendar ne vedno
in izključno) implicitni in ne eksplicitno formulirani.«
Verschueren pojma jezikovna raba in diskurz rabi enakovredno. Prim. Verschueren, 2010: 17.
glavnih tezah.6 Kot temeljno predstavi tezo, da je treba kot ideološki poj-
movati vsak osnovni vzorec pomena ali interpretativni okvir, ki se nanaša
ali ki je povezan z vidikom družbene ‚stvarnosti‘ (še posebej na področju
družbenih odnosov v javni sferi), ki daje vtis, da je zdravorazumski, in po-
gosto deluje normativno.7 Drugo izhodišče je povezano z ideološkim po-
menom in izkušnjami, ki jih imajo člani družbene skupine. Interpretativ-
ni okvirji ideološkega pomena lahko izhajajo iz pogosto ponovljenih eks-
plicitnih izjav, procesov ponotranjenja, skupnih izkušenj in opazovanj, ka-
kor tudi kombinacije omenjenih elementov. Ko so načini pogleda na druž-
beno realnost enkrat določeni, lahko postanejo popolnoma neodvisni od
osebne izkušnje ali pogleda. Prav zaradi svoje normativne in zdravorazum-
ske narave je ideologija lahko zelo odporna na izkušnjo in opazovanje. Tre-
tja in četrta Verschuerenova teza sta neposredno povezani z rabo ideologi-
je, med katerimi avtor glavno pozornost posveča njenim jezikovnim ma-
nifestacijam in pravi, da je ena najbolj vidnih in očitnih manifestacij ideo-
logije jezikovna raba ali diskurz,8 ki lahko zrcali, konstruira in/ali vzdržu-
je ideološke vzorce. V diskurzu zrcaljeni, konstruirani in/ali podprti ideo-
loški pomeni lahko služijo za uokvirjanje, potrjevanje, pojasnjevanje ali le-
gitimiranje odnosov, stanja stvari in dejanj na področjih, za katere veljajo.
Omenjena izhodišča predstavljajo za Verschuerena temeljno opredelitev
ideologije kot zdravorazumskih in normativnih verjetij, ki jih je mogoče
opredeliti kot dinamiko tvorjenja posebnega pomena in raziskovati s po-
močjo orodij jezikovne pragmatike. O utemeljenosti jezikovne pragmati-
ke kot metode za analizo jezikovnih ideologij kot »vzorcev samoumevne-
ga pomena«, Verschueren (2010: 19) še pravi:
»/O/bstajajo povsem praktični razlogi za to, da je jezikovna raba ali diskurz v
središču raziskovanja ideologije. Prvič, gre za zelo opazen ali empiričen pred-
met preiskovanja. Drugič, sodobna jezikovna pragmatika daje na razpolago vsa
potrebna orodja za raziskovanje tvorjenja pomena kot dinamičnega procesa, z
nenehnim vzajemnim preverjanjem eksplicitnega in implicitnega v kontekstu
družbenih odnosov. Ta orodja je razvila v zadnjih tridesetih do štiridesetih le-
tih kot odgovor na eno svojih najbolj temeljnih premis, namreč, da se vsaka izja-
va nujno naslanja na svet zalednih predpostavk, ki so domnevno skupne ali pred-
Verschueren, 2010: 11-20.
O zdravorazumskosti Verschueren (2000: 346) pravi: »Zdravorazumska narava verjetij in
idej se kaže v tem, da v specifični skupini ljudi v dani družbi ali skupnosti v diskurzu, ki je po-
vezan s to ‚stvarnostjo‘ – pogosto v raznih diskurzivnih zvrsteh –, o njih le redko podvomi-
mo. To, da o njih ne podvomimo, pomeni, da so ta verjetja in ideje pogosto (vendar ne vedno
in izključno) implicitni in ne eksplicitno formulirani.«
Verschueren pojma jezikovna raba in diskurz rabi enakovredno. Prim. Verschueren, 2010: 17.
