Page 18 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 18
Kako so Evropejci odkrili neznane dežele ...
vi s socialnimi strukturami, procesi in odnosi in za katerega menimo, da
lahko uspešno zajame tiste značilnosti pojavitev pojma Evropa, ki jih kvan-
tifikacija ni mogla osvetliti, a so ključne za razumevanje pedagoškega dis-
kurza (npr. pragmatične, lingvistične, semiotične …).
Opredelitev pojma Evropa v učbenikih
Preden nekoliko podrobneje pojasnimo uporabo obeh metod v okviru
izbranega materiala, moramo opredeliti še nekaj pomembnih izhodišč za
našo analizo, ki so povezane z različnimi pojmovanji »Evrope« in proble-
mom njihove rabe v učbenikih.2 V izbranem materialu smo identificira-
li 4 prevladujoče načine pojmovanja »Evrope«, ki odražajo njene različne
konceptualizacije (kot jih poznamo iz geopolitičnega, političnega, medij-
skega diskurza) in se kažejo na ravni različnih načinov ubesedovanja. Ra-
zumemo jih kot glavne načine kategoriziranja pomena »Evrope«, ki nam
bodo služili tudi za opise pojavov tako v kvantitativnem kot kvalitativnem
delu analize:
– geografsko pojmovanje: v kontekstu te analize ga razumemo kot bolj ali
manj jasno umeščanje določenega dogodka, pojava ali procesa v okvir ge-
ografskih opredelitev. Tukaj mislimo zlasti na rabe pojma Evropa v pome-
nu celine in posameznih geografskih enot, ki predstavljajo njene sestavne
dele (npr. južna, severna Evropa3), a brez geopolitičnih ali drugih referenc.
– geopolitično pojmovanje: razumemo kot prostorizacije Evrope, ki te-
meljijo na političnih opisih sveta iz druge polovice 20. stoletja in predsta-
vljajo točno določene regije (npr. Vzhodna Evropa, Zahodna Evropa kot
geopolitični regiji iz druge polovice 20. stoletja). V primerjavi z geograf-
skim je geopolitično pojmovanje Evrope nestalno, spreminja se glede na
ložbi Cambridge University Press, je bilo v času nastanka naše analize še v rokopisu, ki nam
ga je avtor prijazno odstopil in dovolil navajati.
Na tem mestu pojasnimo tudi način zapisovanja s pomočjo navednic: dvojne navednice upo-
rabljamo za zapisovanje citatov, v integralnem besedilu pa za označevanje kakorkoli zazna-
movanih rab; enojne navednice nam služijo za označevanje leksikalnega pomena. Z ležečo pi-
savo označujemo poudarke.
Po slovenskem pravopisu pišemo zemljepisna imena z veliko začetnico, vendar obstaja zla-
sti pri nekaterih zvezah (kot je, denimo, J/južna Evropa) dvojna raba: kadar gre za ime bolj
ali manj točno določene regije, to pišemo z veliko začetnico, kadar pa gre zgolj za zemljepi-
sno opredelitev dela Evrope, se uporablja mala začetnica. A je treba poudariti, da raba še zda-
leč ni dosledna in da tudi naš izbrani učbeniški material zelo očitno izpričuje to okoliščino.
Še najbolj dosledni pri zapisovanju so učbeniki za geografijo, kjer se skorajda brez izjeme upo-
rablja velika začetnica, medtem ko so učbeniki za zgodovino in DVE v tem pogledu zelo ne-
zanesljivi – iz zapisa tovrstnih besednih zvez namreč ne moremo z gotovostjo sklepati, za ka-
kšno rabo gre, saj kontekst, v katerem se Evropa rabi, pogosto nasprotuje načinu zapisa glede
na pravopisna pravila.
vi s socialnimi strukturami, procesi in odnosi in za katerega menimo, da
lahko uspešno zajame tiste značilnosti pojavitev pojma Evropa, ki jih kvan-
tifikacija ni mogla osvetliti, a so ključne za razumevanje pedagoškega dis-
kurza (npr. pragmatične, lingvistične, semiotične …).
Opredelitev pojma Evropa v učbenikih
Preden nekoliko podrobneje pojasnimo uporabo obeh metod v okviru
izbranega materiala, moramo opredeliti še nekaj pomembnih izhodišč za
našo analizo, ki so povezane z različnimi pojmovanji »Evrope« in proble-
mom njihove rabe v učbenikih.2 V izbranem materialu smo identificira-
li 4 prevladujoče načine pojmovanja »Evrope«, ki odražajo njene različne
konceptualizacije (kot jih poznamo iz geopolitičnega, političnega, medij-
skega diskurza) in se kažejo na ravni različnih načinov ubesedovanja. Ra-
zumemo jih kot glavne načine kategoriziranja pomena »Evrope«, ki nam
bodo služili tudi za opise pojavov tako v kvantitativnem kot kvalitativnem
delu analize:
– geografsko pojmovanje: v kontekstu te analize ga razumemo kot bolj ali
manj jasno umeščanje določenega dogodka, pojava ali procesa v okvir ge-
ografskih opredelitev. Tukaj mislimo zlasti na rabe pojma Evropa v pome-
nu celine in posameznih geografskih enot, ki predstavljajo njene sestavne
dele (npr. južna, severna Evropa3), a brez geopolitičnih ali drugih referenc.
– geopolitično pojmovanje: razumemo kot prostorizacije Evrope, ki te-
meljijo na političnih opisih sveta iz druge polovice 20. stoletja in predsta-
vljajo točno določene regije (npr. Vzhodna Evropa, Zahodna Evropa kot
geopolitični regiji iz druge polovice 20. stoletja). V primerjavi z geograf-
skim je geopolitično pojmovanje Evrope nestalno, spreminja se glede na
ložbi Cambridge University Press, je bilo v času nastanka naše analize še v rokopisu, ki nam
ga je avtor prijazno odstopil in dovolil navajati.
Na tem mestu pojasnimo tudi način zapisovanja s pomočjo navednic: dvojne navednice upo-
rabljamo za zapisovanje citatov, v integralnem besedilu pa za označevanje kakorkoli zazna-
movanih rab; enojne navednice nam služijo za označevanje leksikalnega pomena. Z ležečo pi-
savo označujemo poudarke.
Po slovenskem pravopisu pišemo zemljepisna imena z veliko začetnico, vendar obstaja zla-
sti pri nekaterih zvezah (kot je, denimo, J/južna Evropa) dvojna raba: kadar gre za ime bolj
ali manj točno določene regije, to pišemo z veliko začetnico, kadar pa gre zgolj za zemljepi-
sno opredelitev dela Evrope, se uporablja mala začetnica. A je treba poudariti, da raba še zda-
leč ni dosledna in da tudi naš izbrani učbeniški material zelo očitno izpričuje to okoliščino.
Še najbolj dosledni pri zapisovanju so učbeniki za geografijo, kjer se skorajda brez izjeme upo-
rablja velika začetnica, medtem ko so učbeniki za zgodovino in DVE v tem pogledu zelo ne-
zanesljivi – iz zapisa tovrstnih besednih zvez namreč ne moremo z gotovostjo sklepati, za ka-
kšno rabo gre, saj kontekst, v katerem se Evropa rabi, pogosto nasprotuje načinu zapisa glede
na pravopisna pravila.
