Page 93 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 93
Berlin ’89 v Delu in Dnevniku: Rojstvo nove Evrope iz ruševin socializma
mokracije –, se čedalje bolj uveljavlja antikomunistična ideologija kot po-
goj diskurzov evropske integracije. Evrope ne združuje več, tako kot leta
1968, skupna antifašistična zgodovina, iz katere sta izšli dve legitimni al-
ternativi nadaljnjega družbenega razvoja, vzhodna socialistična in zaho-
dna demokratična. Antikomunistična perspektiva uvede kategorijo »dveh
totalitarizmov«, izenači komunizem s fašizmom in tako namesto razvo-
ja demokratičnega socializma kot najbolj svobodne in pravične družbeno-
politične ureditve ter modela za Evropo prihodnosti dobimo uničenje ene
izmed alternativ – socializma – in posledično redefinicijo druge, demokra-
cije, ki se v osemdesetih in devetdesetih tudi sama očisti socialističnih in
socialnih elementov znotraj sebe in vzpostavi neoliberalni model ekonomi-
je in vladanja. Po ukinitvi socializma demokracija ne pomeni več nenehne-
ga boja proti vsem oblikam nasilja in dominacije ter težnje po čimvečji in
čimširši vključitvi ljudskih množic v procese političnega odločanja, temveč
le konsolidacijo in popolno prevlado zahodnega tipa parlamentarne demo-
kracije in pravne države.
V tem procesu izgine tudi koncept ekonomske demokracije, ki ga nado-
mesti koncept ekonomske svobode, tako da ideje enakosti, delavske par-
ticipacije in boja proti dominaciji izginejo tudi iz polja ekonomije (oziro-
ma se transformirajo v svodobno konkurenco in malo delničarstvo). V po-
lju politike ljudsko demokracijo, ki je izhajala iz zgodovinske izkušnje an-
tifašističnega boja, zamenja ekspertni »management« in konsolidacija po-
litičnega razreda proti ljudstvu, ki ne more več vplivati na same politične
procese in njihove usmeritve, lahko le vsake štiri leta izbira katere osebno-
sti jih bodo izvajale. S konsolidacijo političnega razreda, izginjanjem revo-
lucionarnih alternativ in pretvarjanjem politike iz res publica v cosa nostra
visoko specializiranih strokovnjakov izginjajo tudi razlike v političnih pro-
gramih in ideja politike kot boja – splošno smer določa strokovnjaški kon-
senz, razlika med strankami je le v tehničnih podrobnostih implementaci-
je tega konsenza.8 Takšen premik v ideološki perspektivi (in političnih pra-
ksah) je mogoč le na podlagi pozabe revolucionarnih antifašističnih ljud-
skih vojn v Evropi 20. stoletja – nadomesti jih demonizacija partizanstva in
slavljenje boja državnih vojsk, ki se niso borile za pravičnejšo Evropo priho-
dnosti, temveč za obnovitev predvojnega status quo9 – in iskanj demokra-
tičnega socializma – tega, na način Freudovega Deckerrinerung10 nadome-
Primož Krašovec, Politika politike konsenza, v: Božidar Flajšman (ur.), O argumentaciji in
retoriki v političnem in javnem prostoru, Ljubljana 2009, 81–82.
Primož Krašovec, Kako misliti NOB in Jugoslavijo? Reaktivacija revolucionarne politike proti
revizionističnim pasijonom in nostalgiji za kulturo (v tisku).
Rastko Močnik, Veselje v gledanju, Ljubljana 2007, 20–24.
mokracije –, se čedalje bolj uveljavlja antikomunistična ideologija kot po-
goj diskurzov evropske integracije. Evrope ne združuje več, tako kot leta
1968, skupna antifašistična zgodovina, iz katere sta izšli dve legitimni al-
ternativi nadaljnjega družbenega razvoja, vzhodna socialistična in zaho-
dna demokratična. Antikomunistična perspektiva uvede kategorijo »dveh
totalitarizmov«, izenači komunizem s fašizmom in tako namesto razvo-
ja demokratičnega socializma kot najbolj svobodne in pravične družbeno-
politične ureditve ter modela za Evropo prihodnosti dobimo uničenje ene
izmed alternativ – socializma – in posledično redefinicijo druge, demokra-
cije, ki se v osemdesetih in devetdesetih tudi sama očisti socialističnih in
socialnih elementov znotraj sebe in vzpostavi neoliberalni model ekonomi-
je in vladanja. Po ukinitvi socializma demokracija ne pomeni več nenehne-
ga boja proti vsem oblikam nasilja in dominacije ter težnje po čimvečji in
čimširši vključitvi ljudskih množic v procese političnega odločanja, temveč
le konsolidacijo in popolno prevlado zahodnega tipa parlamentarne demo-
kracije in pravne države.
V tem procesu izgine tudi koncept ekonomske demokracije, ki ga nado-
mesti koncept ekonomske svobode, tako da ideje enakosti, delavske par-
ticipacije in boja proti dominaciji izginejo tudi iz polja ekonomije (oziro-
ma se transformirajo v svodobno konkurenco in malo delničarstvo). V po-
lju politike ljudsko demokracijo, ki je izhajala iz zgodovinske izkušnje an-
tifašističnega boja, zamenja ekspertni »management« in konsolidacija po-
litičnega razreda proti ljudstvu, ki ne more več vplivati na same politične
procese in njihove usmeritve, lahko le vsake štiri leta izbira katere osebno-
sti jih bodo izvajale. S konsolidacijo političnega razreda, izginjanjem revo-
lucionarnih alternativ in pretvarjanjem politike iz res publica v cosa nostra
visoko specializiranih strokovnjakov izginjajo tudi razlike v političnih pro-
gramih in ideja politike kot boja – splošno smer določa strokovnjaški kon-
senz, razlika med strankami je le v tehničnih podrobnostih implementaci-
je tega konsenza.8 Takšen premik v ideološki perspektivi (in političnih pra-
ksah) je mogoč le na podlagi pozabe revolucionarnih antifašističnih ljud-
skih vojn v Evropi 20. stoletja – nadomesti jih demonizacija partizanstva in
slavljenje boja državnih vojsk, ki se niso borile za pravičnejšo Evropo priho-
dnosti, temveč za obnovitev predvojnega status quo9 – in iskanj demokra-
tičnega socializma – tega, na način Freudovega Deckerrinerung10 nadome-
Primož Krašovec, Politika politike konsenza, v: Božidar Flajšman (ur.), O argumentaciji in
retoriki v političnem in javnem prostoru, Ljubljana 2009, 81–82.
Primož Krašovec, Kako misliti NOB in Jugoslavijo? Reaktivacija revolucionarne politike proti
revizionističnim pasijonom in nostalgiji za kulturo (v tisku).
Rastko Močnik, Veselje v gledanju, Ljubljana 2007, 20–24.
