Page 33 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 33
Budimpešta ’56 v Dnevniku
oriteto nove vlade, a te spremembe lahko, po mnenju vlade, nastopijo le v
sodelovanju med državo in ljudstvom (kjer je država instanca vednosti in
moči/odločanja, ljudstvo pa nujni legitimizacijski dodatek) in po elimina-
ciji »kontrarevolucionarnih elementov«.
30. 10. »Uporniki oddajajo orožje – sovjetske čete se umikajo.« Nasto-
pajo trije akterji, dva domača (uporniki in vladne sile – kar je zelo klasično
in nevtralistično poimenovanje) in en tuji (sovjetske čete, ki so jasno ozna-
čene kot tuje).
Titovo pismo madžarskim komunistom. Krivda za nastale razmere je
pripisana »dolgotrajni zgrešeni in škodljivi politiki« (s čimer je mišljena
stalinistična preteklost madžarske partije). Prvič je tematizirano nasprotje
med ljudstvom in državo/partijo: »Ta politika je privedla do nasprotij med
težnjami delovnih ljudi k socialističnemu napredku in dejavnostjo držav-
nega in političnega vodstva in nazadnje do oboroženega boja.« Oboroženi
boj proti državi/partiji ni več primarno kontrarevolucionaren (v prejšnjih
interpretacijah, povzetih po madžarskem državnem in političnem vod-
stvu, je samo dejanje oboroženega boja proti državi/partiji nujno kontra-
revolucionarno dejanje, ki je posledica manipuliranja reakcionarjev z neza-
dovoljnimi množicami, medtem ko Tito dopušča možnost dejanskega ob-
stoja antagonističnega protislovja med množicami in državnim aparatom,
pri čemer so množice progresivna sila, ki želi uresničiti socializem, država
pa jih je, pred nedavnimi političnimi spremembami na Madžarskem, pri
tem ovirala).
Tito opozarja, da pomen teh dogodkov presega meje Madžarske in da bo
njihov razplet odločilno vplival na mednarodni socialistični razvoj, a da se
Jugoslavija vseeno ne bo vmešavala v notranje zadeve Madžarske.
Za Tita glavno nevarnost predstavlja možnost napačnega prepoznanja
stalinistične »deformacije« kot pravega ali že uresničenega socializma –
če bi se to zgodilo, bi lahko madžarske množice izgubile (za)upanje v so-
cializem in se začele boriti proti socializmu kot takemu. Po Titu je glav-
ni namen »reakcionarnih elementov«, ki naj bi se vmešali v politični boj
na Madžarskem, izkoristiti skrhano zaupanje množic v socializem in obr-
niti boj za spremembe v smeri uresničevanja pravega socializma v boj pro-
ti socializmu.
Ker zanj pravi socializem pomeni jugoslovanski model samoupravnega
socializma, Tito močno podpira napovedane ukrepe nove madžarske vla-
de: »demokratizacijo javnega življenja, uvajanje delavskega samoupravlja-
oriteto nove vlade, a te spremembe lahko, po mnenju vlade, nastopijo le v
sodelovanju med državo in ljudstvom (kjer je država instanca vednosti in
moči/odločanja, ljudstvo pa nujni legitimizacijski dodatek) in po elimina-
ciji »kontrarevolucionarnih elementov«.
30. 10. »Uporniki oddajajo orožje – sovjetske čete se umikajo.« Nasto-
pajo trije akterji, dva domača (uporniki in vladne sile – kar je zelo klasično
in nevtralistično poimenovanje) in en tuji (sovjetske čete, ki so jasno ozna-
čene kot tuje).
Titovo pismo madžarskim komunistom. Krivda za nastale razmere je
pripisana »dolgotrajni zgrešeni in škodljivi politiki« (s čimer je mišljena
stalinistična preteklost madžarske partije). Prvič je tematizirano nasprotje
med ljudstvom in državo/partijo: »Ta politika je privedla do nasprotij med
težnjami delovnih ljudi k socialističnemu napredku in dejavnostjo držav-
nega in političnega vodstva in nazadnje do oboroženega boja.« Oboroženi
boj proti državi/partiji ni več primarno kontrarevolucionaren (v prejšnjih
interpretacijah, povzetih po madžarskem državnem in političnem vod-
stvu, je samo dejanje oboroženega boja proti državi/partiji nujno kontra-
revolucionarno dejanje, ki je posledica manipuliranja reakcionarjev z neza-
dovoljnimi množicami, medtem ko Tito dopušča možnost dejanskega ob-
stoja antagonističnega protislovja med množicami in državnim aparatom,
pri čemer so množice progresivna sila, ki želi uresničiti socializem, država
pa jih je, pred nedavnimi političnimi spremembami na Madžarskem, pri
tem ovirala).
Tito opozarja, da pomen teh dogodkov presega meje Madžarske in da bo
njihov razplet odločilno vplival na mednarodni socialistični razvoj, a da se
Jugoslavija vseeno ne bo vmešavala v notranje zadeve Madžarske.
Za Tita glavno nevarnost predstavlja možnost napačnega prepoznanja
stalinistične »deformacije« kot pravega ali že uresničenega socializma –
če bi se to zgodilo, bi lahko madžarske množice izgubile (za)upanje v so-
cializem in se začele boriti proti socializmu kot takemu. Po Titu je glav-
ni namen »reakcionarnih elementov«, ki naj bi se vmešali v politični boj
na Madžarskem, izkoristiti skrhano zaupanje množic v socializem in obr-
niti boj za spremembe v smeri uresničevanja pravega socializma v boj pro-
ti socializmu.
Ker zanj pravi socializem pomeni jugoslovanski model samoupravnega
socializma, Tito močno podpira napovedane ukrepe nove madžarske vla-
de: »demokratizacijo javnega življenja, uvajanje delavskega samoupravlja-
