Page 30 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 30
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
ni, saj »doslej niso dali sprejemljivega programa«. Krivda za omahovanje
je pripisana elementom stalinizma v državnem vrhu. Izmed zahtev mani-
festantov so omenjene nacionalno neodvisna politika (kar verjetno pome-
ni predvsem neodvisnost od SZ), razprava o gospodarskem položaju drža-
ve in delavsko samoupravljanje. Zahteve se osredotočajo okrog treh vre-
dnot: avtonomije, ekonomskega blagostanja in družbeno-politične parti-
cipacije množic.
Omenjeno je tudi nasilje, a zelo previdno – »poročajo, da je med mani-
festacijami prišlo do spopadov z varnostnimi silami in da so bile tri žrtve«.
Na kateri strani so bile žrtve ni eksplicirano.
Pomembna je tudi opredelitev »fašistični reakcionarni elementi«, ki je
ravno nasprotna »revolucionarnosti«, ki jo sebi pripisujejo borci za spre-
membe. Kot bomo videli še na več primerih kasneje, je diskreditacija s po-
močjo pridevnikov reakcionaren in fašističen (kot nasprotja revolucionar-
ne ureditve, ki se je izoblikovala skozi antifašistični boj) ena izmed glavnih
diskurzivnih strategij madžarske uradne politike in medijev v boju pro-
ti množicam na ulicah. Tako (in z uporabo drugih strategij) sta se partija
in država poskušali postaviti na simbolno mesto edinih in resničnih nosil-
cev revolucije, kar mora obenem pomeniti, da so vsi njuni nasprotniki kon-
trarevolucionarji – obenem pa so se tudi manifestanti sklicevali na revolu-
cionarno tradicijo in obtoževali del uradne politike, da ga je izdala. Glav-
ni zastavek ideološkega boja, ki je potekal jeseni leta ’56 na Madžarskem,
sta bila ustvarjanje pomena in prilaščanje pojmov revolucija, delavsko giba-
nje in demokracija.
25. 10. Ta strategija postaja še očitnejša v članku z naslovom »Večji boji
v Budimpešti končani.« Po poročilu o kadrovskih spremembah v KPM, ki
so jih izzvali politični boji tako na ulicah Budimpešte kot v partiji, sledi po-
ročilo o poteku uličnih bojev. V tem delu Dnevnik striktno govori o oboro-
ženih napadalcih in upornikih, kjer je prvi izraz nevtralističen, medtem ko
drugi nosi revolucionarno in torej, v kontekstu medijskega diskurza sociali-
stične Jugoslavije, pozitivno konotacijo. Šele kasneje, ko je posebej poudarje-
no, da gre za povzetek poročila madžarskega radia, se pojavi izraz kontrare-
volucionarne skupine. V tem povzetku madžarski radio tudi trdi, da so de-
lavci sodelovali s partijo in vojsko pri boju proti tem elementom – kar je po-
skus ustvarjanja simbolne distinkcije med delavci in uporniki oziroma po-
kazati, da uporniki ne pripadajo delavskemu razredu in delavskemu gibanju,
da so torej izven revolucionarnega procesa in njegovi sovražniki.
Ta strategija se v nadaljevanju članka, ki se nadaljuje s povzetki poročil
različnih madžarskih medijev, večkrat ponovi. Uporniki so še večkrat poi-
ni, saj »doslej niso dali sprejemljivega programa«. Krivda za omahovanje
je pripisana elementom stalinizma v državnem vrhu. Izmed zahtev mani-
festantov so omenjene nacionalno neodvisna politika (kar verjetno pome-
ni predvsem neodvisnost od SZ), razprava o gospodarskem položaju drža-
ve in delavsko samoupravljanje. Zahteve se osredotočajo okrog treh vre-
dnot: avtonomije, ekonomskega blagostanja in družbeno-politične parti-
cipacije množic.
Omenjeno je tudi nasilje, a zelo previdno – »poročajo, da je med mani-
festacijami prišlo do spopadov z varnostnimi silami in da so bile tri žrtve«.
Na kateri strani so bile žrtve ni eksplicirano.
Pomembna je tudi opredelitev »fašistični reakcionarni elementi«, ki je
ravno nasprotna »revolucionarnosti«, ki jo sebi pripisujejo borci za spre-
membe. Kot bomo videli še na več primerih kasneje, je diskreditacija s po-
močjo pridevnikov reakcionaren in fašističen (kot nasprotja revolucionar-
ne ureditve, ki se je izoblikovala skozi antifašistični boj) ena izmed glavnih
diskurzivnih strategij madžarske uradne politike in medijev v boju pro-
ti množicam na ulicah. Tako (in z uporabo drugih strategij) sta se partija
in država poskušali postaviti na simbolno mesto edinih in resničnih nosil-
cev revolucije, kar mora obenem pomeniti, da so vsi njuni nasprotniki kon-
trarevolucionarji – obenem pa so se tudi manifestanti sklicevali na revolu-
cionarno tradicijo in obtoževali del uradne politike, da ga je izdala. Glav-
ni zastavek ideološkega boja, ki je potekal jeseni leta ’56 na Madžarskem,
sta bila ustvarjanje pomena in prilaščanje pojmov revolucija, delavsko giba-
nje in demokracija.
25. 10. Ta strategija postaja še očitnejša v članku z naslovom »Večji boji
v Budimpešti končani.« Po poročilu o kadrovskih spremembah v KPM, ki
so jih izzvali politični boji tako na ulicah Budimpešte kot v partiji, sledi po-
ročilo o poteku uličnih bojev. V tem delu Dnevnik striktno govori o oboro-
ženih napadalcih in upornikih, kjer je prvi izraz nevtralističen, medtem ko
drugi nosi revolucionarno in torej, v kontekstu medijskega diskurza sociali-
stične Jugoslavije, pozitivno konotacijo. Šele kasneje, ko je posebej poudarje-
no, da gre za povzetek poročila madžarskega radia, se pojavi izraz kontrare-
volucionarne skupine. V tem povzetku madžarski radio tudi trdi, da so de-
lavci sodelovali s partijo in vojsko pri boju proti tem elementom – kar je po-
skus ustvarjanja simbolne distinkcije med delavci in uporniki oziroma po-
kazati, da uporniki ne pripadajo delavskemu razredu in delavskemu gibanju,
da so torej izven revolucionarnega procesa in njegovi sovražniki.
Ta strategija se v nadaljevanju članka, ki se nadaljuje s povzetki poročil
različnih madžarskih medijev, večkrat ponovi. Uporniki so še večkrat poi-
