Page 29 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 29
Budimpešta ’56 v Dnevniku
nosti, neomajnosti in odločnih obsodb preteklosti (utemeljenih s skliceva-
njem na resnico, ki naj bi po dolgem obdobju laži in prikrivanj končno pri-
hajala na dan). Diskurzivna strategija Dnevnika je zaenkrat povsem eno-
tna, navaja le citate in povzetke reformistične strani, kar je najverjetneje
posledica tako Dnevnikovega implicitnega soglašanja z madžarskimi re-
formisti kot prevlade reformističnega diskurza v madžarskem tisku, poli-
tiki in drugih virih (kar, če prva predpostavka drži, le olajša Dnevnikovo
nevtralno podpiranje reformistov).
16. 10. sledi poročilo o obisku delegacije visokih političnih predstavni-
kov Madžarske v Jugoslaviji, kjer so se v Beogradu srečali s Titom in drugi-
mi visokimi funkcionarji SFRJ. Poročilo je napisano zelo objektivno, pri-
naša le imena in podatke, razen opisa razgovorov, ki so »potekali v tova-
riškem in prijateljskem ozračju«. V tem lahko vidimo namig o soglašanju
in »poglabljanju odnosov« med jugoslovansko in madžarsko reformistič-
no, post-stalinistično (’56 je bilo leto XX. kongresa KP Sovjetske zveze, na
katerem je Hruščev obsodil kult osebnosti, kar je spodbudilo številne kri-
tike obdobja stalinizma in poskuse na novo opredeliti socializem1 – tako
na vzhodu kot na zahodu Evrope) politiko, za iskanje post-stalinskih zave-
zništev in ustvarjanje novih strateških povezav ter razmerij moči v Evro-
pi, kjer lahko Jugoslavija nastopa kot prvi potencialni zaveznik socialistič-
nih reformistov pri iskanju novih poti v socializem in novih internacional-
nih povezav.
24. 10. sledi poročilo o prvih manifestacijah v Budimpešti z naslovom
»Nemirna Budimpešta«. Podnaslov se glasi: »Velika manifestacija bu-
dimpeštanske mladine – ‚partijski in državni voditelji doslej niso dali spre-
jemljivega programa‘ – sedem zahtev vodstva madžarskih književnikov
– ‚fašistični reakcionarni elementi‘ napadli javna poslopja.« Zanimiva je
uporaba narekovajev – najprej označujejo citat, izpostavljeno zahtevo ma-
nifestantov, kasneje pa distanciranje od pejorativne oznake, ki jo je kasneje
za del manifestantov uporabila madžarska radijska postaja in obenem opo-
zarjajo na negativen odnos do manifestacij v diskurzu madžarskih medijev.
Ključen del članka je povzetek govora na manifestacijah, v katerem je
trenutna situacija na Madžarskem opredeljena kot revolucionarna in kot
zgodovinsko križišče, partijski in državni voditelji pa kot premalo odloč-
Leto ’56 je bilo za Evropo prelomno predvsem kar se tiče razmerij moči znotraj vzhodnega
bloka. Stalinova smrt je obenem vzela nekaj navdiha konservativnim kritikam socializma in
dala nov polet poskusom reforme socializma, ki so se na vzhodu izoblikovale kot doktrina
»socializma s človeškim obrazom« na zahodu pa kot »evrokomunizem«. Prelomnost leta
’56 je ravno v tem, da se začenja močno krhati monolitnost sovjetskega modela socializma kot
edinega mogočega »realno obstoječega socializma«.
nosti, neomajnosti in odločnih obsodb preteklosti (utemeljenih s skliceva-
njem na resnico, ki naj bi po dolgem obdobju laži in prikrivanj končno pri-
hajala na dan). Diskurzivna strategija Dnevnika je zaenkrat povsem eno-
tna, navaja le citate in povzetke reformistične strani, kar je najverjetneje
posledica tako Dnevnikovega implicitnega soglašanja z madžarskimi re-
formisti kot prevlade reformističnega diskurza v madžarskem tisku, poli-
tiki in drugih virih (kar, če prva predpostavka drži, le olajša Dnevnikovo
nevtralno podpiranje reformistov).
16. 10. sledi poročilo o obisku delegacije visokih političnih predstavni-
kov Madžarske v Jugoslaviji, kjer so se v Beogradu srečali s Titom in drugi-
mi visokimi funkcionarji SFRJ. Poročilo je napisano zelo objektivno, pri-
naša le imena in podatke, razen opisa razgovorov, ki so »potekali v tova-
riškem in prijateljskem ozračju«. V tem lahko vidimo namig o soglašanju
in »poglabljanju odnosov« med jugoslovansko in madžarsko reformistič-
no, post-stalinistično (’56 je bilo leto XX. kongresa KP Sovjetske zveze, na
katerem je Hruščev obsodil kult osebnosti, kar je spodbudilo številne kri-
tike obdobja stalinizma in poskuse na novo opredeliti socializem1 – tako
na vzhodu kot na zahodu Evrope) politiko, za iskanje post-stalinskih zave-
zništev in ustvarjanje novih strateških povezav ter razmerij moči v Evro-
pi, kjer lahko Jugoslavija nastopa kot prvi potencialni zaveznik socialistič-
nih reformistov pri iskanju novih poti v socializem in novih internacional-
nih povezav.
24. 10. sledi poročilo o prvih manifestacijah v Budimpešti z naslovom
»Nemirna Budimpešta«. Podnaslov se glasi: »Velika manifestacija bu-
dimpeštanske mladine – ‚partijski in državni voditelji doslej niso dali spre-
jemljivega programa‘ – sedem zahtev vodstva madžarskih književnikov
– ‚fašistični reakcionarni elementi‘ napadli javna poslopja.« Zanimiva je
uporaba narekovajev – najprej označujejo citat, izpostavljeno zahtevo ma-
nifestantov, kasneje pa distanciranje od pejorativne oznake, ki jo je kasneje
za del manifestantov uporabila madžarska radijska postaja in obenem opo-
zarjajo na negativen odnos do manifestacij v diskurzu madžarskih medijev.
Ključen del članka je povzetek govora na manifestacijah, v katerem je
trenutna situacija na Madžarskem opredeljena kot revolucionarna in kot
zgodovinsko križišče, partijski in državni voditelji pa kot premalo odloč-
Leto ’56 je bilo za Evropo prelomno predvsem kar se tiče razmerij moči znotraj vzhodnega
bloka. Stalinova smrt je obenem vzela nekaj navdiha konservativnim kritikam socializma in
dala nov polet poskusom reforme socializma, ki so se na vzhodu izoblikovale kot doktrina
»socializma s človeškim obrazom« na zahodu pa kot »evrokomunizem«. Prelomnost leta
’56 je ravno v tem, da se začenja močno krhati monolitnost sovjetskega modela socializma kot
edinega mogočega »realno obstoječega socializma«.
