Page 252 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 252
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
tovarniškega življenja in družbe dela in deficitu neposredne demokracije
oziroma dejanske ljudske participacije v političnem življenju. Glavne zah-
teve leta ’68 lahko strnemo pod zahtevo po demokratičnem socializmu, tj,
preseganju tako etatizma in politične dominacije strank(e) kot produkcij-
skih razmerij, značilnih za industrijske družbe srede 20. stoletja.
Če je leta ’68 v Evropi prevladovala levičarska politična imaginacija, je
bilo leta ’89 obratno. Zahteve po demokratičnem socializmu so se uma-
knile klasično liberalnim zahtevam po človekovih pravicah, svobodi go-
vora in gibanja, parlamentarni demokraciji za vse in tihemu pristanku na
domnevno neizogibnost globalne prevlade kapitalizma. Evropski politični
imaginarij se je skrčil na opozicijo svobodni svet / totalitarizem, kjer je pri-
padanje svobodnemu svetu oziroma ukinjanje »totalitarnega« realno ob-
stoječega socializma pomenilo tudi določeno, pogosto neprijetne, koncesi-
je »zahodnemu načinu življenja«. Obrat v desno po letu ’89 je očiten tako
v razvoju EU v devetdesetih kot v politični klimi postsocialistične vzhodne
Evrope v obdobju tranzicije.
Tretji del monografije sestavljajo besedila, ki niso neposredno vezana na
raziskavo in ki obravnavajo sodobnejše teme v družbeno-političnem razvo-
ju Evrope od leta ’89 dalje. Prvo poglavje tretjega dela obravnava razvoj po-
litike dela v Evropi od dilem industrijske družbe in eksperimentov z de-
lavskim samoupravljanjem do ekspertnega »managementa«, ki naj bi bil
nujnost v tako imenovani postindustrijski družbi. Drugo poglavje podrob-
neje obravnava spremembe v načinu dela in produkcije v kulturnem polju,
kjer pokažemo, da v sodobnih transformacijah načina produkcije ne gre za
prehod od industrijske k postindustrijski družbi, temveč za industrializa-
cijo prej avtonomnih področij kulturne in intelektualne produkcije, kot so
novinarstvo, umetnost in znanost. V tretjem poglavju tretjega dela se po-
drobneje ukvarjamo s politično-ekonomskim razvojem EU od začetka de-
vetdesetih do danes in z reformami univerze ter trga delovne sile (Bolonj-
ska in Lizbonska strategija), ki pomenijo tako degradacijo intelektualnega
dela kot prekarizacijo prej stabilnih delovnih razmerij, značilnih za social-
no državo 20. stoletja.
tovarniškega življenja in družbe dela in deficitu neposredne demokracije
oziroma dejanske ljudske participacije v političnem življenju. Glavne zah-
teve leta ’68 lahko strnemo pod zahtevo po demokratičnem socializmu, tj,
preseganju tako etatizma in politične dominacije strank(e) kot produkcij-
skih razmerij, značilnih za industrijske družbe srede 20. stoletja.
Če je leta ’68 v Evropi prevladovala levičarska politična imaginacija, je
bilo leta ’89 obratno. Zahteve po demokratičnem socializmu so se uma-
knile klasično liberalnim zahtevam po človekovih pravicah, svobodi go-
vora in gibanja, parlamentarni demokraciji za vse in tihemu pristanku na
domnevno neizogibnost globalne prevlade kapitalizma. Evropski politični
imaginarij se je skrčil na opozicijo svobodni svet / totalitarizem, kjer je pri-
padanje svobodnemu svetu oziroma ukinjanje »totalitarnega« realno ob-
stoječega socializma pomenilo tudi določeno, pogosto neprijetne, koncesi-
je »zahodnemu načinu življenja«. Obrat v desno po letu ’89 je očiten tako
v razvoju EU v devetdesetih kot v politični klimi postsocialistične vzhodne
Evrope v obdobju tranzicije.
Tretji del monografije sestavljajo besedila, ki niso neposredno vezana na
raziskavo in ki obravnavajo sodobnejše teme v družbeno-političnem razvo-
ju Evrope od leta ’89 dalje. Prvo poglavje tretjega dela obravnava razvoj po-
litike dela v Evropi od dilem industrijske družbe in eksperimentov z de-
lavskim samoupravljanjem do ekspertnega »managementa«, ki naj bi bil
nujnost v tako imenovani postindustrijski družbi. Drugo poglavje podrob-
neje obravnava spremembe v načinu dela in produkcije v kulturnem polju,
kjer pokažemo, da v sodobnih transformacijah načina produkcije ne gre za
prehod od industrijske k postindustrijski družbi, temveč za industrializa-
cijo prej avtonomnih področij kulturne in intelektualne produkcije, kot so
novinarstvo, umetnost in znanost. V tretjem poglavju tretjega dela se po-
drobneje ukvarjamo s politično-ekonomskim razvojem EU od začetka de-
vetdesetih do danes in z reformami univerze ter trga delovne sile (Bolonj-
ska in Lizbonska strategija), ki pomenijo tako degradacijo intelektualnega
dela kot prekarizacijo prej stabilnih delovnih razmerij, značilnih za social-
no državo 20. stoletja.
