Page 22 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 22
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
upora, je »nesoglasje med prizadevanji delovnih ljudi za socialistični na-
predek in med dejavnostjo državnega in političnega vodstva /.../« To se
mora sinhronizirati s prizadevanji delovnih ljudi in skupaj poraziti »ele-
mente«. Ključen zastavek ideološkega boja je ohranitev »vere delovnih lju-
di v socializem in nujen razvoj socialistične demokracije.« Nagyjeva dekla-
racija je »dokaz, da so se politika sedanjega državnega in političnega vod-
stva in resnično socialistična demokratična prizadevanja madžarskih de-
lovnih ljudi zlili v eno.« »V takšnih pogojih bi vsako nadaljnje preliva-
nje krvi samo škodovalo interesom madžarskih delovnih ljudi in socializ-
mu« in »lahko koristilo samo ciljem reakcije in birokratske deformacije.«
Po Titu je upor pravzaprav protest proti ločitvi interesov države-parti-
je in ljudstva-delavcev in poskus njihove ponovne združitve, saj je njiho-
va združenost pogoj socialistične demokracije (za razliko od stalinističnih
režimov, ki, kot smo videli, delujejo »mimo in proti ljudstvu«) in njihova
ločenost ogroža socializem in pomeni nevarnost ali restavracije kapitaliz-
ma (reakcija) ali stalinizma (birokratska deformacija) – dveh realno obsto-
ječih družbeno-političnih ureditev, v katerih (za razliko od socialistične
demokracije) volje in želja ljudstva in države niso eno, temveč ali kompro-
mis med dvema (kapitalistična demokracija) ali popolna dominacija »kli-
ke« in zatiranje ljudstva (stalinizem, tudi fašizem). Ko je združitev obeh
interesov končana, se odpre prostor za izgradnjo resnične socialistične de-
mokracije, zato je nadaljevanje oboroženih bojev odveč in lahko pomeni le
poskus uvajanja enega izmed dveh nezaželjenih režimov. Pomen oborože-
nega revolucionarnega boja je torej odvisen od konteksta – upravičen je, ko
so želja in zahteve države in ljudstva ločeni, ko pa so ti združeni, je neupra-
vičen in škodljiv.
»Kruh in neodvisnost« (nadnaslov: Szabad Nep odgovarja Pravdi). Re-
ferenčni članek, kjer se soočita uradna sovjetska in titovsko-nagyjevska in-
terpretacija dogodkov. Čista kontrarevolucija proti legitimnemu uporu s
primesjo »elementov«.
»Tragedija Budimpešte.« Prvo poročanje s terena, zmerna samokritika
in začudenost nad dejanskim obsegom uničenja in oboroženih bojev. Štir-
je glavni akterji: uporniki, ljudstvo, vlada in delavski sveti. V članku se po-
novijo osnovne poante Titovega pisma.
31. 10. »Najnovejši predlogi vlade.« Ponovno Nagyjevo sklicevanje na
red in mir in apeliranje na ljudstvo, naj ohrani pridobitve revolucije, obe-
nem pa izjava vlade, da priznava novoustanovljene revolucionarne organi-
zacije (delavske svete). Uvedba večstrankarskega sistema in poziv sovjetski
upora, je »nesoglasje med prizadevanji delovnih ljudi za socialistični na-
predek in med dejavnostjo državnega in političnega vodstva /.../« To se
mora sinhronizirati s prizadevanji delovnih ljudi in skupaj poraziti »ele-
mente«. Ključen zastavek ideološkega boja je ohranitev »vere delovnih lju-
di v socializem in nujen razvoj socialistične demokracije.« Nagyjeva dekla-
racija je »dokaz, da so se politika sedanjega državnega in političnega vod-
stva in resnično socialistična demokratična prizadevanja madžarskih de-
lovnih ljudi zlili v eno.« »V takšnih pogojih bi vsako nadaljnje preliva-
nje krvi samo škodovalo interesom madžarskih delovnih ljudi in socializ-
mu« in »lahko koristilo samo ciljem reakcije in birokratske deformacije.«
Po Titu je upor pravzaprav protest proti ločitvi interesov države-parti-
je in ljudstva-delavcev in poskus njihove ponovne združitve, saj je njiho-
va združenost pogoj socialistične demokracije (za razliko od stalinističnih
režimov, ki, kot smo videli, delujejo »mimo in proti ljudstvu«) in njihova
ločenost ogroža socializem in pomeni nevarnost ali restavracije kapitaliz-
ma (reakcija) ali stalinizma (birokratska deformacija) – dveh realno obsto-
ječih družbeno-političnih ureditev, v katerih (za razliko od socialistične
demokracije) volje in želja ljudstva in države niso eno, temveč ali kompro-
mis med dvema (kapitalistična demokracija) ali popolna dominacija »kli-
ke« in zatiranje ljudstva (stalinizem, tudi fašizem). Ko je združitev obeh
interesov končana, se odpre prostor za izgradnjo resnične socialistične de-
mokracije, zato je nadaljevanje oboroženih bojev odveč in lahko pomeni le
poskus uvajanja enega izmed dveh nezaželjenih režimov. Pomen oborože-
nega revolucionarnega boja je torej odvisen od konteksta – upravičen je, ko
so želja in zahteve države in ljudstva ločeni, ko pa so ti združeni, je neupra-
vičen in škodljiv.
»Kruh in neodvisnost« (nadnaslov: Szabad Nep odgovarja Pravdi). Re-
ferenčni članek, kjer se soočita uradna sovjetska in titovsko-nagyjevska in-
terpretacija dogodkov. Čista kontrarevolucija proti legitimnemu uporu s
primesjo »elementov«.
»Tragedija Budimpešte.« Prvo poročanje s terena, zmerna samokritika
in začudenost nad dejanskim obsegom uničenja in oboroženih bojev. Štir-
je glavni akterji: uporniki, ljudstvo, vlada in delavski sveti. V članku se po-
novijo osnovne poante Titovega pisma.
31. 10. »Najnovejši predlogi vlade.« Ponovno Nagyjevo sklicevanje na
red in mir in apeliranje na ljudstvo, naj ohrani pridobitve revolucije, obe-
nem pa izjava vlade, da priznava novoustanovljene revolucionarne organi-
zacije (delavske svete). Uvedba večstrankarskega sistema in poziv sovjetski
