Page 19 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 19
Budimpešta ’56 v Slovenskem poročevalcu (pregled poročanja)
tikov). Interpretacija stanja je podobna kot v madžarskih medijih – ne gre
za kontrarevolucijo, kar je tako izraz določenih simpatij do upornikov kot
kritika uradne sovjetske interpretacije dogodkov.
Upor je interpretiran kot posledica napačne politike preteklosti, ki
je bila napačna ravno zato, ker se je »odtujila od ljudstva«, ker je delala
»dozdevno v njegovem imenu, v resnici pa ‚brez njega, mimo njega in pro-
ti njemu‘« (citat brez navedka – Nagyjev govor?), ne pa kot upor proti soci-
alizmu kot takemu. Ta del je zelo pomemben, saj kaže na dve ključni ideo-
loški značilnosti tedanjega medijskega diskurza: 1) prejšnji madžarski na-
čin ni bil le objektivno napačen, ni le delal napak kot takih, njegova dru-
ga, prav tako pomembna napaka je bila v tem, da je svojo napačno politiko
prikazoval kot politiko v imenu ljudstva in 2) ne obstaja le eno videnje so-
cializma – še več, videnje socializma, kot ga je poskušal vsiliti stalinistični
režim, sploh ne pomeni resničnega socializma. Zato upor proti stalinizmu
ni upor proti socializmu, temveč upor proti lažnemu, napačnemu socializ-
mu, proti zločinski politiki, ki se maskira kot socializem. Tu sta madžar-
ska in jugoslovanska interpretacija dogodkov veliko bolj natančni in kom-
pleksni kot uradna sovjetska, ki vidi v uporu le dva akterja – legitimne so-
cialistične sile (izenačene z državno-partijskim aparatom) in sile reakcije
oz. kontrarevolucije.
Uvodnik (in tudi drugi članki v Slov. poročevalcu in povzetki iz člankov
iz madžarskega tiska) predstavijo kompleksnejšo, štiridelno sliko – tako
državno-partijski aparat kot uporne množice so razcepljeni na dvoje. Prvi
na ostanke preteklega režima in nove sile, medtem ko so druge razklane na
tiste, ki si želijo resničnega socializma in tiste, ki si želijo odpraviti vse vrste
socializma (tako stalinizem kot demokratični socializem) ter restavrirati
kapitalizem oziroma predvojno družbeno-politično ureditev. Tudi odno-
si med obema niso enostavni kot v sovjetski interpretaciji, kjer gre za eno-
staven antagonizem med revolucionarno državo-partijo in kontrarevoluci-
onarnimi elementi – tu so na eni strani napredni elementi partije in upor-
nega ljudstva, kjer drugi postavljajo legitimne zahteve in so jih prvi dolžni
uresničevati, na drugi pa protiljudski stalinisti ter protirevolucionarne in
protisocialistične skupine. Naloga tako partije kot ljudstva je torej prepo-
znati in premagati protirevolucionarne (tako stalinistične kot reakcionar-
ne) elemente, a obenem tudi uresničevati dejanski socializem in premaga-
ti preteklost.
Na koncu uvodnika sta kot glavni vrednoti izpostavljeni »resnična soci-
alistična demokracija« in »polna neodvisnost«.
tikov). Interpretacija stanja je podobna kot v madžarskih medijih – ne gre
za kontrarevolucijo, kar je tako izraz določenih simpatij do upornikov kot
kritika uradne sovjetske interpretacije dogodkov.
Upor je interpretiran kot posledica napačne politike preteklosti, ki
je bila napačna ravno zato, ker se je »odtujila od ljudstva«, ker je delala
»dozdevno v njegovem imenu, v resnici pa ‚brez njega, mimo njega in pro-
ti njemu‘« (citat brez navedka – Nagyjev govor?), ne pa kot upor proti soci-
alizmu kot takemu. Ta del je zelo pomemben, saj kaže na dve ključni ideo-
loški značilnosti tedanjega medijskega diskurza: 1) prejšnji madžarski na-
čin ni bil le objektivno napačen, ni le delal napak kot takih, njegova dru-
ga, prav tako pomembna napaka je bila v tem, da je svojo napačno politiko
prikazoval kot politiko v imenu ljudstva in 2) ne obstaja le eno videnje so-
cializma – še več, videnje socializma, kot ga je poskušal vsiliti stalinistični
režim, sploh ne pomeni resničnega socializma. Zato upor proti stalinizmu
ni upor proti socializmu, temveč upor proti lažnemu, napačnemu socializ-
mu, proti zločinski politiki, ki se maskira kot socializem. Tu sta madžar-
ska in jugoslovanska interpretacija dogodkov veliko bolj natančni in kom-
pleksni kot uradna sovjetska, ki vidi v uporu le dva akterja – legitimne so-
cialistične sile (izenačene z državno-partijskim aparatom) in sile reakcije
oz. kontrarevolucije.
Uvodnik (in tudi drugi članki v Slov. poročevalcu in povzetki iz člankov
iz madžarskega tiska) predstavijo kompleksnejšo, štiridelno sliko – tako
državno-partijski aparat kot uporne množice so razcepljeni na dvoje. Prvi
na ostanke preteklega režima in nove sile, medtem ko so druge razklane na
tiste, ki si želijo resničnega socializma in tiste, ki si želijo odpraviti vse vrste
socializma (tako stalinizem kot demokratični socializem) ter restavrirati
kapitalizem oziroma predvojno družbeno-politično ureditev. Tudi odno-
si med obema niso enostavni kot v sovjetski interpretaciji, kjer gre za eno-
staven antagonizem med revolucionarno državo-partijo in kontrarevoluci-
onarnimi elementi – tu so na eni strani napredni elementi partije in upor-
nega ljudstva, kjer drugi postavljajo legitimne zahteve in so jih prvi dolžni
uresničevati, na drugi pa protiljudski stalinisti ter protirevolucionarne in
protisocialistične skupine. Naloga tako partije kot ljudstva je torej prepo-
znati in premagati protirevolucionarne (tako stalinistične kot reakcionar-
ne) elemente, a obenem tudi uresničevati dejanski socializem in premaga-
ti preteklost.
Na koncu uvodnika sta kot glavni vrednoti izpostavljeni »resnična soci-
alistična demokracija« in »polna neodvisnost«.
