Page 409 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 409
Poskus dokončnega zedinjenja posesti gospodov Žovneških ...
prvič omenja šele leta 127534 in se ni nikoli vmešaval v posle na matičnem
gradu, temveč je opravljal naloge krških gradiščanov na Pilštanju, večkrat35
pa ga srečamo tudi v škofovem spremstvu, med drugim tudi pri ustoliče-
nju Meinharda Tirolskega na Gosposvetskem polju.36 Zapustil je štiri po-
tomce: Weiganda, Elbla, Wulfinga II. in Henrika (»nos fratres uterini We-
igandus, Elblinus, Wolflinus et Heinricus de Presingen«), ki se omenjajo
leta 1293, ko so prepustili samostanu v Žičah posest, ki je ležala med De-
dnim vrhom in Globočami v okolici Vojnika in se je raztezala vse do reke
Oplotnice.37 Kako so Prežinski bratje prišli do tega, da so imeli v lasti po-
sest med Vojnikom in Zrečami, razkriva podatek v isti listini, v kateri je
Merchlin iz Lindeka označen kot njihov ujec (»patruus«), se pravi stric
po očetovi strani. Ta listina pa nam omogoča tudi dopolniti oz. popravi-
ti zgodovino gradu in njegovih prebivalcev, kot je bila poznana in predsta-
vljana do sedaj. Oče naštetih štirih bratov Wulfing I. Prežinski je nosil ti-
pično ime družine Lindeških in ne Prežinskih. Za slednje sta tipični imeni
Eberhard in Herman. Tudi pri naštetih štirih bratih ne najdemo tipičnega
prežinskega imena. To se pojavi ponovno šele v naslednji generaciji z Eber-
hardom III. in Hermanom III. Najverjetneje je predpostaviti, da Wulfing
I. ni bil brat Benedikte Prežinske, kot to npr. predpostavlja D. Kos, temveč
je bil njen sin. Herman II. Prežinski, za katerega Kos domneva, da je oče
tako Benedikte kot Wulfinga, se namreč omenja leta 1224, medtem ko se
Wulfing I., njegov domnevni sin, omenja prvič šele leta 1275. Četudi bi bil
Wulfing ob smrti očeta še zelo majhen otrok, je razlika v letih omemb med
njima vendarle sumljivo velika. Mnogo bolj logična pa je slika razvoja, če
predpostavimo, da je bil Wulfing I. sin Benedikte in Hartwiga ter da sle-
dnji pripada družini Lindeških. To dokazuje tako tipično družinsko ime
njegovega sina – Wulfing – kot dejstvo, da je bil Merchlein Lindeški sino-
vom Wulfinga I. stric po očetovi strani, »patruus«. Povsem preprosto pa
lahko na ta način razložimo tudi, kako so imenovani štirje brati prišli do
posesti v okolici Lindeka. Vrnimo se k nadaljnji usodi gradu in njegovih
prebivalcev. Poudariti je potrebno še eno zanimivost. Navedeni štirje bra-
tje se označujejo kot »fratres uterinus«, se pravi kot bratje »po materni-
1275, maj 5, Podčetrtek; listina objavljena v: GZM II/30; StUB IV, št. 554, 332 (»Wuluingo
de Presingen«).
Prim. D. Kos, Med gradom in mestom, 93; H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschi-
chte, 230. Zelo površno tudi: I. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 3, 118.
Povzeto po: D. Kos, Med gradom in mestom, 93.
1293, februar 20, Lindek; orig. perg. listina v: StLA, vrsta listin, št. 1429 (»de agris et suis at-
tinenciis situatis in confinis, que vulgariter Dedenwerch et Glowotschach dicuntur circa et
ultra aquam, que Oplotz nuncupatur«).
prvič omenja šele leta 127534 in se ni nikoli vmešaval v posle na matičnem
gradu, temveč je opravljal naloge krških gradiščanov na Pilštanju, večkrat35
pa ga srečamo tudi v škofovem spremstvu, med drugim tudi pri ustoliče-
nju Meinharda Tirolskega na Gosposvetskem polju.36 Zapustil je štiri po-
tomce: Weiganda, Elbla, Wulfinga II. in Henrika (»nos fratres uterini We-
igandus, Elblinus, Wolflinus et Heinricus de Presingen«), ki se omenjajo
leta 1293, ko so prepustili samostanu v Žičah posest, ki je ležala med De-
dnim vrhom in Globočami v okolici Vojnika in se je raztezala vse do reke
Oplotnice.37 Kako so Prežinski bratje prišli do tega, da so imeli v lasti po-
sest med Vojnikom in Zrečami, razkriva podatek v isti listini, v kateri je
Merchlin iz Lindeka označen kot njihov ujec (»patruus«), se pravi stric
po očetovi strani. Ta listina pa nam omogoča tudi dopolniti oz. popravi-
ti zgodovino gradu in njegovih prebivalcev, kot je bila poznana in predsta-
vljana do sedaj. Oče naštetih štirih bratov Wulfing I. Prežinski je nosil ti-
pično ime družine Lindeških in ne Prežinskih. Za slednje sta tipični imeni
Eberhard in Herman. Tudi pri naštetih štirih bratih ne najdemo tipičnega
prežinskega imena. To se pojavi ponovno šele v naslednji generaciji z Eber-
hardom III. in Hermanom III. Najverjetneje je predpostaviti, da Wulfing
I. ni bil brat Benedikte Prežinske, kot to npr. predpostavlja D. Kos, temveč
je bil njen sin. Herman II. Prežinski, za katerega Kos domneva, da je oče
tako Benedikte kot Wulfinga, se namreč omenja leta 1224, medtem ko se
Wulfing I., njegov domnevni sin, omenja prvič šele leta 1275. Četudi bi bil
Wulfing ob smrti očeta še zelo majhen otrok, je razlika v letih omemb med
njima vendarle sumljivo velika. Mnogo bolj logična pa je slika razvoja, če
predpostavimo, da je bil Wulfing I. sin Benedikte in Hartwiga ter da sle-
dnji pripada družini Lindeških. To dokazuje tako tipično družinsko ime
njegovega sina – Wulfing – kot dejstvo, da je bil Merchlein Lindeški sino-
vom Wulfinga I. stric po očetovi strani, »patruus«. Povsem preprosto pa
lahko na ta način razložimo tudi, kako so imenovani štirje brati prišli do
posesti v okolici Lindeka. Vrnimo se k nadaljnji usodi gradu in njegovih
prebivalcev. Poudariti je potrebno še eno zanimivost. Navedeni štirje bra-
tje se označujejo kot »fratres uterinus«, se pravi kot bratje »po materni-
1275, maj 5, Podčetrtek; listina objavljena v: GZM II/30; StUB IV, št. 554, 332 (»Wuluingo
de Presingen«).
Prim. D. Kos, Med gradom in mestom, 93; H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschi-
chte, 230. Zelo površno tudi: I. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 3, 118.
Povzeto po: D. Kos, Med gradom in mestom, 93.
1293, februar 20, Lindek; orig. perg. listina v: StLA, vrsta listin, št. 1429 (»de agris et suis at-
tinenciis situatis in confinis, que vulgariter Dedenwerch et Glowotschach dicuntur circa et
ultra aquam, que Oplotz nuncupatur«).
