Page 407 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 407
Poskus dokončnega zedinjenja posesti gospodov Žovneških ...
sinom Hansom še leta 1392.23 Leta 1398 pa so se po gradu imenovali tri-
je bratje: Alhoh II., Štefan (župnik v Mengšu) in že leta 1392 omenjeni
Hans,24 ki so najverjetneje v Vitanju prisostvovali sporazumu med krškim
škofom Johannom in ženo Chunczla iz Globasnice, v tistem času gradi-
ščana v Vitanju. Kljub temu da so gospodje s Kozjega prodali oz. zamenjali
svoj delež na gradu Helfenberg, so vendarle ostali še naprej povezani z dru-
žino Helfenberških. Še leta 1406 je v listini, ki sta jo v korist Wolfa s Koz-
jega izdala Henrik »von Celsnik« in njegova žena Diemuta, pričal »erber
herr herr Stefan der Helfenberger die czeit pharrer zu Mangespurch« njun
(tj. obeh izstaviteljev) posebni prijatelj Hans Slovenjgraški.25
Istočasno, ko se je Friderik Žovneški potegoval za posest gradu Hel-
fenberg, je uspel pridobiti tudi posest gradu Pakenštajn oz. posest ob spo-
dnjem toku reke Pake. Posest na področju današnje vasi Šmartno bo Paki
smo spoznali v drugi polovici 13. stoletja v rokah družine gospodov iz
Orta. Postavili smo že domnevo, da je ta del dediščine po Ortih prešel v
roke gospodov Ptujskih. Žal pa smo zelo malo poučeni, kaj se je dogaja-
lo na Pakenštajnu v zadnjih desetletjih 13. in v prvih desetletjih 14. stole-
tja. Carl Schmutz edini navaja podatek, da sta leta 1339 brata Konrad in
Ortolf iz Horneka prodala stolp pri sv. Martinu Frideriku Žovneškemu za
126 mark srebra.26 Pri tem pa je najverjetneje napravil napako, ki se v lite-
raturi vleče vse do današnjih dni, saj je zamenjal stolp v Šmartnem v Rožni
dolini s stolpom v Šmartnem ob Paki; navedba se seveda ne nanaša na stolp
v Šmartnem bo Paki, temveč na stolp v Šmartnem v Rožni dolini.27 Verje-
tnejša je domneva, da je bila posest Pakenštajna od izumrtja gospodov iz
Orta pa vse do prve polovice 14. stoletja v rokah gospodov iz Ptuja ter da
1392, maj 28, Mokronog; regest v: MMVK 1906/XIX, št. 259, 134, 135. »Steffan von Helf-
fenberg« in njegov sin Hans sta prisostvovala poročni pogodbi med Hansom iz Čreteža in
Marjeto, hčerjo Fruota iz »Mayrhofen«. Štefan Helfenberški je v listini nastopal kot svak
Hansa Čreteškega.
1398, marec 25 (Vitanje?); original v arhivu Krka v KLA; po prepisu v: StLA Graz, št. 3935b
(»Dabey sind gewesen herr Stephan, her Aloch her Hans gebruder von Helfenberch«).
1406, februar 3; po regestu v: Fr. Kommatar, Ein Cartular der Karthause Pletriach, MMVK
14/1901, št. 13, 40.
Carl Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon III, 92s. Primerjaj tudi: H. Pirchegger, Die
Untersteiermark in der Geschichte, 202, kjer povzema to isto poročilo. Listine, na osnovi ka-
tere je C. Schmutz navajal podatek o prodaji stolpa, danes ni več mogoče najti; tako je ne pri-
naša niti CKL niti je ni bilo mogoče odkriti pri delu v StLA v Grazu.
1338, oktober 7, Celje; orig. perg. listina v ARS CE III, št. 8; objavljeno v: CKL, št. 178, 198,
199 (»Ich Chuenrat von Hoernek und mein bruder Ortolf /.../ ze chauffen geben haben dem
edeln unserm lieben herren hern Fridreichen vreyn von Sewnek /.../ den tuern pey Sand Mer-
ten, da der Rosenberger auf gesezzen was ...«).
sinom Hansom še leta 1392.23 Leta 1398 pa so se po gradu imenovali tri-
je bratje: Alhoh II., Štefan (župnik v Mengšu) in že leta 1392 omenjeni
Hans,24 ki so najverjetneje v Vitanju prisostvovali sporazumu med krškim
škofom Johannom in ženo Chunczla iz Globasnice, v tistem času gradi-
ščana v Vitanju. Kljub temu da so gospodje s Kozjega prodali oz. zamenjali
svoj delež na gradu Helfenberg, so vendarle ostali še naprej povezani z dru-
žino Helfenberških. Še leta 1406 je v listini, ki sta jo v korist Wolfa s Koz-
jega izdala Henrik »von Celsnik« in njegova žena Diemuta, pričal »erber
herr herr Stefan der Helfenberger die czeit pharrer zu Mangespurch« njun
(tj. obeh izstaviteljev) posebni prijatelj Hans Slovenjgraški.25
Istočasno, ko se je Friderik Žovneški potegoval za posest gradu Hel-
fenberg, je uspel pridobiti tudi posest gradu Pakenštajn oz. posest ob spo-
dnjem toku reke Pake. Posest na področju današnje vasi Šmartno bo Paki
smo spoznali v drugi polovici 13. stoletja v rokah družine gospodov iz
Orta. Postavili smo že domnevo, da je ta del dediščine po Ortih prešel v
roke gospodov Ptujskih. Žal pa smo zelo malo poučeni, kaj se je dogaja-
lo na Pakenštajnu v zadnjih desetletjih 13. in v prvih desetletjih 14. stole-
tja. Carl Schmutz edini navaja podatek, da sta leta 1339 brata Konrad in
Ortolf iz Horneka prodala stolp pri sv. Martinu Frideriku Žovneškemu za
126 mark srebra.26 Pri tem pa je najverjetneje napravil napako, ki se v lite-
raturi vleče vse do današnjih dni, saj je zamenjal stolp v Šmartnem v Rožni
dolini s stolpom v Šmartnem ob Paki; navedba se seveda ne nanaša na stolp
v Šmartnem bo Paki, temveč na stolp v Šmartnem v Rožni dolini.27 Verje-
tnejša je domneva, da je bila posest Pakenštajna od izumrtja gospodov iz
Orta pa vse do prve polovice 14. stoletja v rokah gospodov iz Ptuja ter da
1392, maj 28, Mokronog; regest v: MMVK 1906/XIX, št. 259, 134, 135. »Steffan von Helf-
fenberg« in njegov sin Hans sta prisostvovala poročni pogodbi med Hansom iz Čreteža in
Marjeto, hčerjo Fruota iz »Mayrhofen«. Štefan Helfenberški je v listini nastopal kot svak
Hansa Čreteškega.
1398, marec 25 (Vitanje?); original v arhivu Krka v KLA; po prepisu v: StLA Graz, št. 3935b
(»Dabey sind gewesen herr Stephan, her Aloch her Hans gebruder von Helfenberch«).
1406, februar 3; po regestu v: Fr. Kommatar, Ein Cartular der Karthause Pletriach, MMVK
14/1901, št. 13, 40.
Carl Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon III, 92s. Primerjaj tudi: H. Pirchegger, Die
Untersteiermark in der Geschichte, 202, kjer povzema to isto poročilo. Listine, na osnovi ka-
tere je C. Schmutz navajal podatek o prodaji stolpa, danes ni več mogoče najti; tako je ne pri-
naša niti CKL niti je ni bilo mogoče odkriti pri delu v StLA v Grazu.
1338, oktober 7, Celje; orig. perg. listina v ARS CE III, št. 8; objavljeno v: CKL, št. 178, 198,
199 (»Ich Chuenrat von Hoernek und mein bruder Ortolf /.../ ze chauffen geben haben dem
edeln unserm lieben herren hern Fridreichen vreyn von Sewnek /.../ den tuern pey Sand Mer-
ten, da der Rosenberger auf gesezzen was ...«).
