Page 413 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 413
Poskus dokončnega zedinjenja posesti gospodov Žovneških ...
fa Ulrika Vovbrškega za »dominus meus«.51 Otona Turnskega najdemo
omenjenega v virih med letoma 1264 do 1299, vendar se kot vovbrški mi-
nisterial omenja le leta 1275, kar morda pomeni, da je šlo za relativno krat-
kotrajen izlet tega viteza v vovbrške vode. Čas bojev za vovbrško dediščino
so Turnski izkoristili za to, da so začeli nastopati dokaj samostojno, čeprav
so de iure postali žovneški vitezi. Vendar so gospodje Žovneški oz. tedaj že
Celjski grofje uspeli tudi de facto podrediti Turnske gospode šele s pomo-
čjo sodišča (taidinga), ki se je vršilo leta 1358 v Žalcu in na katerem so bra-
tje Gebhard, Eberhard in Erhard potrdili, da pripadajo s telesom grofom
Celjskim, tako kot so nekdaj tudi grofom Vovbrškim.52 To je potrdil štiri
mesece kasneje tudi četrti brat Ivan, ki ni prisostvoval taidingu v Žalcu.53
Sam akt iz leta 1358 pa je imel svoje predhodno dejanje v dveh potrdi-
tvah dejstva, da Turnski res pripadajo Celjskim grofom. Maja 1357 je Ož-
bolt Turnski (pripadnik prvotne veje Turnskih,54 ki pa, kot to dokazuje
končnica -er v njegovem priimku (»Oswalt der Turner«), že ni več živel
na gradu) potrdil, da pripada Žovneškim. V listini pravi: »Ich Oswalt der
Turner /…/ daz ich daz bechenne vnd mir wol gewizzen ist vnd von mein
gnedigen selig herrn die von Hewnburch ye vnd ye in aigens gewer her pra-
cht habent vnd auch mit dem leib zwo gehört haben vnd sunderleich Ge-
bharts, Eberharts, Erharts vnd Hennsel vatter vnd muoter ir mit dem leib
gewesen sint vnd vns all also her pracht habent vnczen an mein gnedigen
herrn dem edeln graf Fridreich von Cili daz sag ich pei mein trewen an ai-
des stat vnd wil sein auch gesten wa man sein bedarf.«55 Se pravi, da je po-
trdil, da je tako sam kot tudi štirje bratje – Gebhard, Eberhard, Erhard in
Ivan Turnski – spadal »s telesom in imenjem« med vovbrške ljudi ter je
kot tak nato prešel med ljudi grofa Friderika Celjskega.56
1275, julij 12, Gornji Grad, prepis iz 17. stoletja v NALj KAL f. 82/53.
1358, februar 24, Žalec; orig. perg. listina v ARS CE III, št. 26.
1358, junij 15; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 162.
V navedeni listini je ohranjen grb Ožbolta Turnskega, v katerem je upodobljeno deblo s tre-
mi zvezdami. Pečat je sicer poškodovan, tako da je od napisa moč prebrati le …DT TVR…
1357, maj 1; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 151.
V dveh noticah, prvi datirani med leti 1343–1380, drugi pa med leti 1381–1399 (pravilneje
1387 – glej dalje), se omenjata kot sekavska fevdnika neki Erhard oz. v drugi Ekchart »dem
Schalekker« oz. »der Schaleker« (Alois Lang, Die Lehen des Bistums Sekau, št. 295, 201,
202). V lasti sta imela sekavski fevd v vasi Dietmansdorf pri reki Rabi, ki ga je leta 1387 ku-
pil od Ekchardove vdove Nikolaj Zankel (A. Lang, Die Lehen des Bistums Sekau, št. 375/4,
251). A. Lang pri lociranju omenjenih dveh »Šaleških« postavlja vprašaj, ugotoviti pa mora-
mo tudi, da osebni imeni nikakor ne moremo povezati z imeni na gradu Šalek, zato pa najde-
mo ime Erhard med pripadniki t. i. »ribjega rodu« na gradu Turn. Že ob obravnavanju gradu
Turn ter njemu podrejenega dvora v Podgorju pri Velenju smo opozorili, da se enkrat turn-
fa Ulrika Vovbrškega za »dominus meus«.51 Otona Turnskega najdemo
omenjenega v virih med letoma 1264 do 1299, vendar se kot vovbrški mi-
nisterial omenja le leta 1275, kar morda pomeni, da je šlo za relativno krat-
kotrajen izlet tega viteza v vovbrške vode. Čas bojev za vovbrško dediščino
so Turnski izkoristili za to, da so začeli nastopati dokaj samostojno, čeprav
so de iure postali žovneški vitezi. Vendar so gospodje Žovneški oz. tedaj že
Celjski grofje uspeli tudi de facto podrediti Turnske gospode šele s pomo-
čjo sodišča (taidinga), ki se je vršilo leta 1358 v Žalcu in na katerem so bra-
tje Gebhard, Eberhard in Erhard potrdili, da pripadajo s telesom grofom
Celjskim, tako kot so nekdaj tudi grofom Vovbrškim.52 To je potrdil štiri
mesece kasneje tudi četrti brat Ivan, ki ni prisostvoval taidingu v Žalcu.53
Sam akt iz leta 1358 pa je imel svoje predhodno dejanje v dveh potrdi-
tvah dejstva, da Turnski res pripadajo Celjskim grofom. Maja 1357 je Ož-
bolt Turnski (pripadnik prvotne veje Turnskih,54 ki pa, kot to dokazuje
končnica -er v njegovem priimku (»Oswalt der Turner«), že ni več živel
na gradu) potrdil, da pripada Žovneškim. V listini pravi: »Ich Oswalt der
Turner /…/ daz ich daz bechenne vnd mir wol gewizzen ist vnd von mein
gnedigen selig herrn die von Hewnburch ye vnd ye in aigens gewer her pra-
cht habent vnd auch mit dem leib zwo gehört haben vnd sunderleich Ge-
bharts, Eberharts, Erharts vnd Hennsel vatter vnd muoter ir mit dem leib
gewesen sint vnd vns all also her pracht habent vnczen an mein gnedigen
herrn dem edeln graf Fridreich von Cili daz sag ich pei mein trewen an ai-
des stat vnd wil sein auch gesten wa man sein bedarf.«55 Se pravi, da je po-
trdil, da je tako sam kot tudi štirje bratje – Gebhard, Eberhard, Erhard in
Ivan Turnski – spadal »s telesom in imenjem« med vovbrške ljudi ter je
kot tak nato prešel med ljudi grofa Friderika Celjskega.56
1275, julij 12, Gornji Grad, prepis iz 17. stoletja v NALj KAL f. 82/53.
1358, februar 24, Žalec; orig. perg. listina v ARS CE III, št. 26.
1358, junij 15; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 162.
V navedeni listini je ohranjen grb Ožbolta Turnskega, v katerem je upodobljeno deblo s tre-
mi zvezdami. Pečat je sicer poškodovan, tako da je od napisa moč prebrati le …DT TVR…
1357, maj 1; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 151.
V dveh noticah, prvi datirani med leti 1343–1380, drugi pa med leti 1381–1399 (pravilneje
1387 – glej dalje), se omenjata kot sekavska fevdnika neki Erhard oz. v drugi Ekchart »dem
Schalekker« oz. »der Schaleker« (Alois Lang, Die Lehen des Bistums Sekau, št. 295, 201,
202). V lasti sta imela sekavski fevd v vasi Dietmansdorf pri reki Rabi, ki ga je leta 1387 ku-
pil od Ekchardove vdove Nikolaj Zankel (A. Lang, Die Lehen des Bistums Sekau, št. 375/4,
251). A. Lang pri lociranju omenjenih dveh »Šaleških« postavlja vprašaj, ugotoviti pa mora-
mo tudi, da osebni imeni nikakor ne moremo povezati z imeni na gradu Šalek, zato pa najde-
mo ime Erhard med pripadniki t. i. »ribjega rodu« na gradu Turn. Že ob obravnavanju gradu
Turn ter njemu podrejenega dvora v Podgorju pri Velenju smo opozorili, da se enkrat turn-
