Page 393 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 393
ožaj gornjegrajskega samostana v prvih desetletjih po izumrtju grofov Vovbrških 

že nastalo škodo potrebno omejiti ter novo preprečiti. Prav lahko si pred-
stavljamo, da se je opat Ulrik zaradi svojega pokolenja počutil skorajda ne-
dotakljivega in da si je zaradi tega privoščil več, kot bi si sicer. Kljub sorod-
stvenim vezem pa sta se oba celjska brata obnašala v tem primeru kot pra-
va samostanska odvetnika ter poskrbela za dobrobit zaupane jima institu-
cije. Po obravnavani listini iz leta 1363 lahko opata Ulrika najdemo le še v
že omenjeni listini iz marca 1365. leta. Že julija istega leta najdemo v listi-
ni (s katero sta Ortel von »Preiß« (Greiß = Griže!) in njegova žena Jera za-
stavila Gornjegrajskemu samostanu in njegovemu opatu Nikolaju dve hubi
»datz Cilli« pri »St. Ilggen«56 za 40 mark graških denaričev, ki naj pripa-
deta samostanu, če ju zakonca ne odkupita do prihodnjega jurijevega) ime
novega samostanskega opata – Nikolaja.57 Se pravi, da je med marcem in ju-
lijem 1365 prišlo do zamenjave opata. Nadaljnje dogajanje pa dokazuje, da
se opat Ulrik z odstavitvijo ni kar tako sprijaznil. Ulrik ni priznal novega
izvoljenega opata Nikolaja ter se je sam še naprej štel za legitimnega gornje-
grajskega opata. Zaradi tega je prišlo med njim in Nikolajem do spora, na
strani katerega je stal tudi samostanski konvent. Spora obe strani nista zmo-
gli sami končati, zaradi česar je moralo priti do posredovanja grofa Herma-
na I. Celjskega. 10. januarja leta 1369 sta se na sodnem zboru v Celju zbra-
li obe vpleteni strani ter del celjskega viteštva, ki so o sporu odločali. Raz-
sodišču je seveda predsedoval grof Herman I. Celjski, pod taktirko katere-
ga je prišlo do razrešitve nastale situacije. Do danes so ostale ohranjene tri
listine, ki omogočajo dokaj natančno rekonstrukcijo dogajanja in odloči-
tev, ki so bile sprejete tega dne v Celju58. Opat Nikolaj in konvent samosta-
na sta najprej predala grofu Hermanu Celjskemu v roke faro sv. Jurija v Ška-
lah z vsem, kar je imel pred tem v posesti prejšnji župnik (brat samostana)
Nikolaj Vaist (»dar vber geben habent, vmb di pharrchichen ze sand Jörgen
in dem Schalach tal, daz wir diselbe chirchen mit alle dew vnd darzu geho-
ert sei daz gehaizzen ist, swi sey pruder Nikla der Vaizzt innegehabt hat«).
Ta je nato to faro lahko predal naprej, vendar je smel to napraviti le enkrat
(šlo je torej za izjemo, ki je verjetno predstavljala tisti kompromis, na kate-
rega sta na koncu pristali (morali?) obe sprti strani) in nikoli več (»zu aini-
gen mal vnd furbazz nicht mer«). Pogoj, ki ga je moral upoštevati tako grof

 Gre za vas Silovo pri Šentilju pri Velenju. Primerjaj listino: 1356, julij 15; orig. perg. listina v
NALj, št. 2577, s katero je »Oertell von Greizz« zastavil isti dve kmetiji samostanu za dobo
šestih let za vsoto 20 mark oglejskih denaričev. Zastava omenjenih dveh kmetij v Silovu se je
očitno že večkrat podaljšala.

 1365, julij 4; prepis iz 17. stoletja v NALj KAL f. 83/57.
 1369, januar 10, Celje; originalna perg. listina v NALj, št. listine 3044 in 3044a in 1369, ja-

nuar 10, Celje; originalna perg. listina v ARS, listine vrnjene iz HHStA Dunaj, rep. II.
   388   389   390   391   392   393   394   395   396   397   398