Page 392 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 392
V primežu medplemiških prerivanj
va, saj sta v njej ohranjena grba opata Ulrika in konventa. Grb opata Ulri-
ka je predstavljal stoječo figuro opata, desno od nje je bil ščit s tremi zvez-
dami, levo pa ščit z dvema brunama.53 Očitno gre za stari in novi celjski oz.
žovneški grb; dejstvo, da ga je lahko uporabljal opat Ulrik kot svoj osebni
grb, pa nedvomno dokazuje, da je opat Ulrik moral biti iz rodbine grofov
Celjskih. Najverjetnejša je domneva, da gre za nezakonskega Friderikove-
ga sina, ki ga je želel oče spraviti na primeren položaj, ki bi bil po eni strani
vreden njegovega potomca, po drugi strani pa Ulrik kot nezakoniti sin ne
bi mogel izražati kakršnih koli zahtev po očetovi dediščini. Dobra cerkve-
na služba, sploh če je bila to v njihovem »domačem« samostanu, je bila na-
ravnost idealna za takšne zahteve. Zato se je Friderik Celjski tudi tako po-
trudil, da je opatu Janezu priskrbel primerno odpravnino in s tem napravil
prostor za svojega sina.
Sicer moramo zapisati, da je bila tudi kariera opata Ulrika na čelu Gor-
njegrajskega samostana kratkotrajna in da se je končala prav tako neslavno
kot pred njim že opisano obdobje opata Leopolda. Opat Ulrik je sedel na
čelu samostana med letoma 1353 in 1365, ko ga najdemo zadnjič omenje-
nega kot samostanskega opata.54 Verjetno najpomembnejši dogodek v času
njegovega upravljanja samostana je bila borba za grad Vrbovec med vrbov-
škima bratoma Nikolajem II. in Friderikom II., celjskima grofoma Ulrikom
I. in Hermanom I. in samostanom, o čemer bomo več pisali v zadnjem po-
glavju razprave. Ko je Ulrik leta 1365 prenehal službo opata, ni umrl ali se
prostovoljno umaknil, temveč je bil (tako kot njegov prednik opat Janez)
opatsko službo prisiljen zapustiti. V listini iz januarja leta 1363 najdemo za-
pisano izjavo opata Ulrika, da vrača samostanu vso posest, ki jo je le-temu
protipravno odtujil, ter da bo poravnal vso škodo, ki jo je storil, in da brez
dovoljenja grofov Ulrika I. in Hermana I. Celjskega ne bo več sklepal no-
vih poslov in imel opravka s posli samostana.55 Očitno je, da je bilo ravna-
nje opata za gospodarsko stanje samostana izrazito škodljivo in da je bilo
vmb ain mëss, die wir alle tag tëglich vnd auch ewichleich an allez geuerd, singen oder spre-
chen suellen, in sand Merteins Cappell ze Obernburch in dem muenster da des vorgenanten
hern Ruedolfs vatter, vnd muetter vnd alle sein vordern inn ligent. Da haben wier vmb von in
emphangen sybentzich march grätzer phenning, der wier gar, vnd gëntzleich von in gewert
sein. Vnd wier weysen seu darumb auf vnsers gotshaus zehenten der gelegen ist ze sand Gyli-
gen in dem Schëlachtal. Wann daz wer, daz wir vns daran vergezzen, vnd die mess nicht vol-
fuerten als wir in verhaizzen haben, so schuellen si vns ermanen mit dem vorgenanten zehen-
den.«).
Uporabil sem opis grba iz StLA Graz.
1365, marec 12; po: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 138.
1363, januar 21; orig. perg. listina v: ARS CE I, št. 197; prim.: I. Orožen, Das Benediktiner-
stift Oberburg, 137, 138.
va, saj sta v njej ohranjena grba opata Ulrika in konventa. Grb opata Ulri-
ka je predstavljal stoječo figuro opata, desno od nje je bil ščit s tremi zvez-
dami, levo pa ščit z dvema brunama.53 Očitno gre za stari in novi celjski oz.
žovneški grb; dejstvo, da ga je lahko uporabljal opat Ulrik kot svoj osebni
grb, pa nedvomno dokazuje, da je opat Ulrik moral biti iz rodbine grofov
Celjskih. Najverjetnejša je domneva, da gre za nezakonskega Friderikove-
ga sina, ki ga je želel oče spraviti na primeren položaj, ki bi bil po eni strani
vreden njegovega potomca, po drugi strani pa Ulrik kot nezakoniti sin ne
bi mogel izražati kakršnih koli zahtev po očetovi dediščini. Dobra cerkve-
na služba, sploh če je bila to v njihovem »domačem« samostanu, je bila na-
ravnost idealna za takšne zahteve. Zato se je Friderik Celjski tudi tako po-
trudil, da je opatu Janezu priskrbel primerno odpravnino in s tem napravil
prostor za svojega sina.
Sicer moramo zapisati, da je bila tudi kariera opata Ulrika na čelu Gor-
njegrajskega samostana kratkotrajna in da se je končala prav tako neslavno
kot pred njim že opisano obdobje opata Leopolda. Opat Ulrik je sedel na
čelu samostana med letoma 1353 in 1365, ko ga najdemo zadnjič omenje-
nega kot samostanskega opata.54 Verjetno najpomembnejši dogodek v času
njegovega upravljanja samostana je bila borba za grad Vrbovec med vrbov-
škima bratoma Nikolajem II. in Friderikom II., celjskima grofoma Ulrikom
I. in Hermanom I. in samostanom, o čemer bomo več pisali v zadnjem po-
glavju razprave. Ko je Ulrik leta 1365 prenehal službo opata, ni umrl ali se
prostovoljno umaknil, temveč je bil (tako kot njegov prednik opat Janez)
opatsko službo prisiljen zapustiti. V listini iz januarja leta 1363 najdemo za-
pisano izjavo opata Ulrika, da vrača samostanu vso posest, ki jo je le-temu
protipravno odtujil, ter da bo poravnal vso škodo, ki jo je storil, in da brez
dovoljenja grofov Ulrika I. in Hermana I. Celjskega ne bo več sklepal no-
vih poslov in imel opravka s posli samostana.55 Očitno je, da je bilo ravna-
nje opata za gospodarsko stanje samostana izrazito škodljivo in da je bilo
vmb ain mëss, die wir alle tag tëglich vnd auch ewichleich an allez geuerd, singen oder spre-
chen suellen, in sand Merteins Cappell ze Obernburch in dem muenster da des vorgenanten
hern Ruedolfs vatter, vnd muetter vnd alle sein vordern inn ligent. Da haben wier vmb von in
emphangen sybentzich march grätzer phenning, der wier gar, vnd gëntzleich von in gewert
sein. Vnd wier weysen seu darumb auf vnsers gotshaus zehenten der gelegen ist ze sand Gyli-
gen in dem Schëlachtal. Wann daz wer, daz wir vns daran vergezzen, vnd die mess nicht vol-
fuerten als wir in verhaizzen haben, so schuellen si vns ermanen mit dem vorgenanten zehen-
den.«).
Uporabil sem opis grba iz StLA Graz.
1365, marec 12; po: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 138.
1363, januar 21; orig. perg. listina v: ARS CE I, št. 197; prim.: I. Orožen, Das Benediktiner-
stift Oberburg, 137, 138.
