Page 390 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 390
V primežu medplemiških prerivanj
priorju in celotnemu konventu pa je bilo ukazano, da morajo z opatom, ki
je očitno ostal še naprej v samostanu, ravnati spoštljivo ter ga še vedno pri-
znati kot svojega opata in upravitelja.45
Iz vsebine patriarhove razsodbe se torej da razbrati, da je bil opat v tem
letu že star in bolehen. Umrl je že pred majem naslednjega leta 1342, ko so
na volitvah izvolili novega opata, nekdanjega braslovškega župnika Janeza
II. Vladavina opata Leopolda, ki se je tako burno začela v senci spora z Ul-
rikom Vovbrškim, se je nato tudi burno končala, in to – simptomatično –
skoraj istega leta, ko so bili nasledniki Vovbrških, svobodni plemiči Žovne-
ški, povišani v grofovski stan.
Obdobje opata Janeza II. je bilo relativno kratko. Naloge opata je opra-
vljal med letoma 1342 in 1352, ko ga najdemo zadnjikrat omenjenega v ka-
kšni listini.46 Poleg navedene listine, ki se ji bomo posvetili nekoliko ka-
sneje, je potrebno omeniti še eno pomembno listino, ki je tudi nastala v za-
dnjem letu Janezovega opatovanja. Februarja 1352 je namreč grof Friderik
I. Celjski izpričal, da je opatu Janezu, priorju Nikolaju in konventu samo-
stana v Gornjem Gradu za letno dajatev 50 mark graških denaričev prepu-
stil nižje sodstvo in odvetništvo nad samostanskimi posestmi. Dajatev je
bila plačljiva ob božiču, izjema pa je bilo krvno sodstvo in odvetništvo nad
cerkvama v Braslovčah in Škalah (»di vogte ze Vrazzla vnd ze Sand Joergen
in Schaelechtal«), ki ostanejo grofu.47 Če samostan ne bi plačal 50 mark,
ima grof pravico do samostanskih posesti v omenjeni vrednosti. Istočasno
je samostan v listini priznal Celjske kot svoje večne odvetnike. V času opa-
ta Janeza se je leta 1345 razrešil tudi spor med samostanom in Ptujskimi v
zvezi s protipravno gradnjo gradu Rudenek, o čemer bomo tudi več razpra-
vljali v nadaljevanju razprave.48
Finančne težave, v katere je zabredel Gornjegrajski samostan in ki smo
jih spoznali že ob koncu opatovanja Janezovega predhodnika opata Le-
opolda, so se nadaljevale še naprej. Leta 1347 je tako opat Janez zastavil
Eberhardu iz Vrbovca, njegovi ženi in potomcem desetine pri Vrhpolju
(»Aerendorf«), Šentjanžu pri Vrhpolju (»St. Johanns in dem Dorf«) in
pri Pobrežju (»Pobersach«) za 100 mark oglejskih denaričev. V listini so
določili, naj desetine pri Pobrežju po štirih letih brez denarnih nadome-
stil pripadejo nazaj samostanu, medtem ko se naj zastava desetin v Vrhpo-
lju in Šentjanžu po izteku štirih let podaljša še za šest let, in če samostan
Povzeto po: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 122–123.
1352, november 21; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 128.
1352, februar 19; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 120; prepis iz 19. stoletja v: StLA Graz, št. 2440.
1345, april 21, Dunaj; prepis iz 19. stoletja v: StLA Graz, št. 2258c.
priorju in celotnemu konventu pa je bilo ukazano, da morajo z opatom, ki
je očitno ostal še naprej v samostanu, ravnati spoštljivo ter ga še vedno pri-
znati kot svojega opata in upravitelja.45
Iz vsebine patriarhove razsodbe se torej da razbrati, da je bil opat v tem
letu že star in bolehen. Umrl je že pred majem naslednjega leta 1342, ko so
na volitvah izvolili novega opata, nekdanjega braslovškega župnika Janeza
II. Vladavina opata Leopolda, ki se je tako burno začela v senci spora z Ul-
rikom Vovbrškim, se je nato tudi burno končala, in to – simptomatično –
skoraj istega leta, ko so bili nasledniki Vovbrških, svobodni plemiči Žovne-
ški, povišani v grofovski stan.
Obdobje opata Janeza II. je bilo relativno kratko. Naloge opata je opra-
vljal med letoma 1342 in 1352, ko ga najdemo zadnjikrat omenjenega v ka-
kšni listini.46 Poleg navedene listine, ki se ji bomo posvetili nekoliko ka-
sneje, je potrebno omeniti še eno pomembno listino, ki je tudi nastala v za-
dnjem letu Janezovega opatovanja. Februarja 1352 je namreč grof Friderik
I. Celjski izpričal, da je opatu Janezu, priorju Nikolaju in konventu samo-
stana v Gornjem Gradu za letno dajatev 50 mark graških denaričev prepu-
stil nižje sodstvo in odvetništvo nad samostanskimi posestmi. Dajatev je
bila plačljiva ob božiču, izjema pa je bilo krvno sodstvo in odvetništvo nad
cerkvama v Braslovčah in Škalah (»di vogte ze Vrazzla vnd ze Sand Joergen
in Schaelechtal«), ki ostanejo grofu.47 Če samostan ne bi plačal 50 mark,
ima grof pravico do samostanskih posesti v omenjeni vrednosti. Istočasno
je samostan v listini priznal Celjske kot svoje večne odvetnike. V času opa-
ta Janeza se je leta 1345 razrešil tudi spor med samostanom in Ptujskimi v
zvezi s protipravno gradnjo gradu Rudenek, o čemer bomo tudi več razpra-
vljali v nadaljevanju razprave.48
Finančne težave, v katere je zabredel Gornjegrajski samostan in ki smo
jih spoznali že ob koncu opatovanja Janezovega predhodnika opata Le-
opolda, so se nadaljevale še naprej. Leta 1347 je tako opat Janez zastavil
Eberhardu iz Vrbovca, njegovi ženi in potomcem desetine pri Vrhpolju
(»Aerendorf«), Šentjanžu pri Vrhpolju (»St. Johanns in dem Dorf«) in
pri Pobrežju (»Pobersach«) za 100 mark oglejskih denaričev. V listini so
določili, naj desetine pri Pobrežju po štirih letih brez denarnih nadome-
stil pripadejo nazaj samostanu, medtem ko se naj zastava desetin v Vrhpo-
lju in Šentjanžu po izteku štirih let podaljša še za šest let, in če samostan
Povzeto po: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 122–123.
1352, november 21; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 128.
1352, februar 19; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 120; prepis iz 19. stoletja v: StLA Graz, št. 2440.
1345, april 21, Dunaj; prepis iz 19. stoletja v: StLA Graz, št. 2258c.
