Page 388 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 388
V primežu medplemiških prerivanj
nato župnik v Laškem,40 koroški41 in kranjski arhidiakon in sočasno tudi
kanonik v Čedadu.42 Izvrstno kariero tega moža je seveda treba pripisa-
ti v prvi vrsti njegovim lastnim sposobnostim, gotovo pa smemo in mora-
mo videti tudi v njegovi karieri rezultate takrat že dvestoletne prisotnosti
in delo Gornjegrajskega samostana, ki nikakor ni bil samo fevdalec, kakr-
šen se nam kaže v veliki večini ohranjenih listin, temveč je predstavljal sil-
no moralno avtoriteto, ki je na široko širila svoj blagodejni cilj. Tako kot je
to dejstvo zasijalo v osebi Sigfrida Vrbovškega, se je vpliv samostana goto-
vo videl tudi v gradbeništvu pri gradnji farnih in podružničnih cerkva in
pritegnitvi kvalitetnih gradbenih delavnic na področje Savinjske in Šale-
ške doline. Ker pa je samostan prenehal delovati že v 15. stoletju in je nje-
gov vpliv »prekrila« dejavnost njegove naslednice ljubljanske škofije, pa je
bilo »krivo«, da so takšni vplivi ostali manj vidni in preučeni.
Opat Leopold je ostal na svojem položaju zelo dolgo. Že pri obravnava-
nju odonosov njegovega predhodnika opata Wulfinga in grofov Vovbrških
smo preučili veliko zagato, v kateri se je znašel Gornjegrajski samostan, ker
se je njegov opat v vojni za češko krono odločil za stran Henrika Tirolsko-
Goriškega in se tako postavil nasproti tudi svojemu odvetniku grofu Ulri-
ku Vovbrškemu. Leta 1308 je nato opat Wulfing prostovoljno (!?) odsto-
pil, njega pa je na položaju opata zamenjal opat Leopold, ki naj bi bil pred
tem avguštinski menih. Njegovo uspešno prizadevanje za pomiritev z grofi
Vovbrškimi ter za usodo samostana in vso zapletenost položaja v času boja
za vovbrško dediščino smo že obravnavali. Prav tako smo opozorili tudi
na težave, ki jih je opat z veliko muke razreševal na svojih furlanskih po-
sestvih. Kljub temu pa bi lahko njegovo dobo označili v zgodovini samo-
stana za uspešno, saj se je položaj samostana ponovno konsolidiral in uspel
pridobiti tudi večje število posesti. A konec njegovega obdobja je zaznamo-
van z afero, ki je na vsa dobra dela opata vrgla temno luč. Leta 1341 je opat
Leopold namreč moral priznati, da je svojemu nečaku Konradu »de Neu-
burg« ostal dolžan 40 mark na račun oskrbe, ki je je bil deležen opat, nje-
govi spremljevalci in njihovi konji, ki so prebivali pri imenovanem nečaku,
1315, september 14; regest v B. Otorepec, Videmske, št. 361, 83 (»Discretus vir dominus Syuri-
dus de Althemburch plebanus de Tyuir«); 1332, junij 28, Graz; orig. perg. listina v NALj, vr-
sta gornjegrajskih listin, št. listine 2033; objavljeno v: CKL, št. 142, 157–159 (»her Seifrid von
Altenburch pharrer ze Tyuer und sein prueder her Fridreich und Eberhart von Altenburch«).
Na tem mestu je nasledil svojega strica Ulrika I. (1307, marec 8.; regest objavljen v: MDC VII,
št. 609, 222).
1319, maj 28. Čedad; regest v: B. Otorepec, Videmske, št. 415, 93 (»Syurido de Altymburch
canonico ecclesie Civitatensis«); 1319, junij 2; regest v: B. Otorepec, n. d., št. 417, 93 (»Syu-
rido de Althimburch plebano de Tyuir«); 1335, april 1, Videm; orig. perg. listina v ARS CE
I, št. 33; objavljeno v: CKL, št. 158, 178 (»Syfrido de Altinburch canonicis Ciuitatensibus«).
nato župnik v Laškem,40 koroški41 in kranjski arhidiakon in sočasno tudi
kanonik v Čedadu.42 Izvrstno kariero tega moža je seveda treba pripisa-
ti v prvi vrsti njegovim lastnim sposobnostim, gotovo pa smemo in mora-
mo videti tudi v njegovi karieri rezultate takrat že dvestoletne prisotnosti
in delo Gornjegrajskega samostana, ki nikakor ni bil samo fevdalec, kakr-
šen se nam kaže v veliki večini ohranjenih listin, temveč je predstavljal sil-
no moralno avtoriteto, ki je na široko širila svoj blagodejni cilj. Tako kot je
to dejstvo zasijalo v osebi Sigfrida Vrbovškega, se je vpliv samostana goto-
vo videl tudi v gradbeništvu pri gradnji farnih in podružničnih cerkva in
pritegnitvi kvalitetnih gradbenih delavnic na področje Savinjske in Šale-
ške doline. Ker pa je samostan prenehal delovati že v 15. stoletju in je nje-
gov vpliv »prekrila« dejavnost njegove naslednice ljubljanske škofije, pa je
bilo »krivo«, da so takšni vplivi ostali manj vidni in preučeni.
Opat Leopold je ostal na svojem položaju zelo dolgo. Že pri obravnava-
nju odonosov njegovega predhodnika opata Wulfinga in grofov Vovbrških
smo preučili veliko zagato, v kateri se je znašel Gornjegrajski samostan, ker
se je njegov opat v vojni za češko krono odločil za stran Henrika Tirolsko-
Goriškega in se tako postavil nasproti tudi svojemu odvetniku grofu Ulri-
ku Vovbrškemu. Leta 1308 je nato opat Wulfing prostovoljno (!?) odsto-
pil, njega pa je na položaju opata zamenjal opat Leopold, ki naj bi bil pred
tem avguštinski menih. Njegovo uspešno prizadevanje za pomiritev z grofi
Vovbrškimi ter za usodo samostana in vso zapletenost položaja v času boja
za vovbrško dediščino smo že obravnavali. Prav tako smo opozorili tudi
na težave, ki jih je opat z veliko muke razreševal na svojih furlanskih po-
sestvih. Kljub temu pa bi lahko njegovo dobo označili v zgodovini samo-
stana za uspešno, saj se je položaj samostana ponovno konsolidiral in uspel
pridobiti tudi večje število posesti. A konec njegovega obdobja je zaznamo-
van z afero, ki je na vsa dobra dela opata vrgla temno luč. Leta 1341 je opat
Leopold namreč moral priznati, da je svojemu nečaku Konradu »de Neu-
burg« ostal dolžan 40 mark na račun oskrbe, ki je je bil deležen opat, nje-
govi spremljevalci in njihovi konji, ki so prebivali pri imenovanem nečaku,
1315, september 14; regest v B. Otorepec, Videmske, št. 361, 83 (»Discretus vir dominus Syuri-
dus de Althemburch plebanus de Tyuir«); 1332, junij 28, Graz; orig. perg. listina v NALj, vr-
sta gornjegrajskih listin, št. listine 2033; objavljeno v: CKL, št. 142, 157–159 (»her Seifrid von
Altenburch pharrer ze Tyuer und sein prueder her Fridreich und Eberhart von Altenburch«).
Na tem mestu je nasledil svojega strica Ulrika I. (1307, marec 8.; regest objavljen v: MDC VII,
št. 609, 222).
1319, maj 28. Čedad; regest v: B. Otorepec, Videmske, št. 415, 93 (»Syurido de Altymburch
canonico ecclesie Civitatensis«); 1319, junij 2; regest v: B. Otorepec, n. d., št. 417, 93 (»Syu-
rido de Althimburch plebano de Tyuir«); 1335, april 1, Videm; orig. perg. listina v ARS CE
I, št. 33; objavljeno v: CKL, št. 158, 178 (»Syfrido de Altinburch canonicis Ciuitatensibus«).
