Page 387 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 387
ožaj gornjegrajskega samostana v prvih desetletjih po izumrtju grofov Vovbrških
kup hrane. Priče tega dejanja so bili »mein prueder her Seifrid erziagen
in Chrain der sein redner ist gewessen vnd mein prueder Niclau vnd Wil-
halm vnd der erber ritter her Niclau von Rotenpuhel vnd meiner wirtin
prueder Fridreich, her Gerloch, Perchtold, Niclau von gerlochstain, Tho-
mas der Zender purger vnd richter ze Stain«.
Omemba nun v listini je seveda izjemno zanimiva, saj je to ena redkih
omemb nun, ki so jih mnogi povezovali tudi z Gornjim Gradom. I. Oro-
žen pri tem opozarja, da obstaja izročilo, po katerem naj bi bila pokopali-
ška cerkev sv. Magdalene v Gornjem Gradu35 ostanek nekdanje nunske cer-
kve ter tako razlaga tudi podatek iz urbarja, da so v uradu Tirovsek med
drugim pobrali tudi 300 kosov t. i. »Nunnenkäse«.36 Pri tem pa seveda
ne gre za sir, ki bi ga uporabljale nune oz. bi bil namenjen v nunski samo-
stan, temveč gre za, tako kot je to pokazal že Ferdo Gestrin,37 ovčji sir, ki
so ga v urbarju označevali kot »Nunnenkäse« za razliko od kravjega sira,
ki je označen kot »Herrenkäse« oz. »caseos vacinos«. Nenazadnje je že
Ignac Orožen na citiranem mestu v opombi verjetno pravilno opozoril, da
gre pri omembi nun v obravnavani listini verjetneje kot iskati nek ženski
samostan v Gornjem Gradu misliti ali na ženski dominikanski samostan
v Velesovem, ustanovljen leta 1238, ali pa gre za nunski samostan v Meki-
njah, ustanovljen leta 1301.38
Opozoriti je potrebno še na en podatek v obravnavani listini, in sicer na
prisotnost Sigfrida Vrbovškega, ki je bil v tem času arhidiakon na Kranj-
skem. Med ljudmi, ki izhajajo z obravnavanega področja, je Sigfrid napra-
vil verjetno največjo cerkveno kariero. Najprej je bil župnik v Podjuni,39
Za cerkev glej: I. Stopar, Sv. Magdalena v Gornjem Gradu, v: ZUZ XIX/1983, 9–14.
I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 109.
F. Gestrin, Gospodarska in socialna struktura, 482.
Na mestu pa je sledeče opozorilo: 4. aprila leta 1438 je gornjegrajski opat Rudolf podelil no-
tarju Janezu iz Yssenhausna in njegovi ženi Heleni »celico nasproti hiše božje z vrtom za ce-
lico, potlej domec, ki ga je prej posedoval Pertzack, sadovnjak, njivo in hlev«, zato pa morata
slednja poleg drugega vzdrževati celice /»die Klausen«/ z vsemi pritiklinami, izvzemši tam-
kajšnjo cerkev, v dobrem stanju« (orig. perg. listina v NALj GG št. 5585; regest v: I. Orožen,
Das Benediktinerstift Oberburg, 179, 180). Poleg cerkve, s katero je po vsej priliki mišljena po-
družnica sv. Magdalene, se torej v listini omenja še celica – die Klause. Te besede ne moremo
prevesti kot zaporo ali sotesko, saj lokacija takemu pomenu nikakor ne ustreza. Isti izraz pa
najdemo uporabljen tudi leta 1600, ko je ljubljanski škof Tomaž Hren posvetil pokopališko
cerkev Marije Magdalene »trans pontem«, ki se navadno imenuje »in der Clause« (M. Zad-
nikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, 235). Ta oznaka pa se vendarle lahko nanaša na
meniško celico, se pravi na domnevni ženski samostan.
1307, marec 8; regest objavljen v: MDC VII, št. 609, 222 (»Sifrid von Altenburg, plebanus
ecclesie sancti Michaelis de Juna«).
kup hrane. Priče tega dejanja so bili »mein prueder her Seifrid erziagen
in Chrain der sein redner ist gewessen vnd mein prueder Niclau vnd Wil-
halm vnd der erber ritter her Niclau von Rotenpuhel vnd meiner wirtin
prueder Fridreich, her Gerloch, Perchtold, Niclau von gerlochstain, Tho-
mas der Zender purger vnd richter ze Stain«.
Omemba nun v listini je seveda izjemno zanimiva, saj je to ena redkih
omemb nun, ki so jih mnogi povezovali tudi z Gornjim Gradom. I. Oro-
žen pri tem opozarja, da obstaja izročilo, po katerem naj bi bila pokopali-
ška cerkev sv. Magdalene v Gornjem Gradu35 ostanek nekdanje nunske cer-
kve ter tako razlaga tudi podatek iz urbarja, da so v uradu Tirovsek med
drugim pobrali tudi 300 kosov t. i. »Nunnenkäse«.36 Pri tem pa seveda
ne gre za sir, ki bi ga uporabljale nune oz. bi bil namenjen v nunski samo-
stan, temveč gre za, tako kot je to pokazal že Ferdo Gestrin,37 ovčji sir, ki
so ga v urbarju označevali kot »Nunnenkäse« za razliko od kravjega sira,
ki je označen kot »Herrenkäse« oz. »caseos vacinos«. Nenazadnje je že
Ignac Orožen na citiranem mestu v opombi verjetno pravilno opozoril, da
gre pri omembi nun v obravnavani listini verjetneje kot iskati nek ženski
samostan v Gornjem Gradu misliti ali na ženski dominikanski samostan
v Velesovem, ustanovljen leta 1238, ali pa gre za nunski samostan v Meki-
njah, ustanovljen leta 1301.38
Opozoriti je potrebno še na en podatek v obravnavani listini, in sicer na
prisotnost Sigfrida Vrbovškega, ki je bil v tem času arhidiakon na Kranj-
skem. Med ljudmi, ki izhajajo z obravnavanega področja, je Sigfrid napra-
vil verjetno največjo cerkveno kariero. Najprej je bil župnik v Podjuni,39
Za cerkev glej: I. Stopar, Sv. Magdalena v Gornjem Gradu, v: ZUZ XIX/1983, 9–14.
I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 109.
F. Gestrin, Gospodarska in socialna struktura, 482.
Na mestu pa je sledeče opozorilo: 4. aprila leta 1438 je gornjegrajski opat Rudolf podelil no-
tarju Janezu iz Yssenhausna in njegovi ženi Heleni »celico nasproti hiše božje z vrtom za ce-
lico, potlej domec, ki ga je prej posedoval Pertzack, sadovnjak, njivo in hlev«, zato pa morata
slednja poleg drugega vzdrževati celice /»die Klausen«/ z vsemi pritiklinami, izvzemši tam-
kajšnjo cerkev, v dobrem stanju« (orig. perg. listina v NALj GG št. 5585; regest v: I. Orožen,
Das Benediktinerstift Oberburg, 179, 180). Poleg cerkve, s katero je po vsej priliki mišljena po-
družnica sv. Magdalene, se torej v listini omenja še celica – die Klause. Te besede ne moremo
prevesti kot zaporo ali sotesko, saj lokacija takemu pomenu nikakor ne ustreza. Isti izraz pa
najdemo uporabljen tudi leta 1600, ko je ljubljanski škof Tomaž Hren posvetil pokopališko
cerkev Marije Magdalene »trans pontem«, ki se navadno imenuje »in der Clause« (M. Zad-
nikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, 235). Ta oznaka pa se vendarle lahko nanaša na
meniško celico, se pravi na domnevni ženski samostan.
1307, marec 8; regest objavljen v: MDC VII, št. 609, 222 (»Sifrid von Altenburg, plebanus
ecclesie sancti Michaelis de Juna«).
