Page 145 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 145
Zgornja Savinjska dolina v prvi polovici 13. stoletja
Vprašanje je tudi, od kdaj14 je že mogoče govoriti o gradu Prasberg /Mo-
zirje, ki naj bi zrasel vsaj do srede 13. stoletja nekje v bližini naselja.15 Prvi
plemeniti »Mozirski« se omenja že leta 1146, ko je v listini patriarha Pe-
legrina Gornjegrajskemu samostanu naveden med pričami tudi »Pelegri-
nus de Mosiri«.16 Skupaj z Leopoldom »iz Savinjske doline« (verjetno pri-
padnikom družine Žovneških) sta najverjetneje nastopala kot odposlan-
ca Gornjegrajskega samostana in njegovega opata ter prenesla patriarhu sa-
mostansko željo po manjši posesti na Primorskem, ki bi samostanu omo-
gočila pridobivanje soli in olja. Oglejski patriarh je to željo samostanu ure-
sničil ter mu z omenjeno listino ponovno potrdil že prej dodeljenih de-
set kmetij v kraju Budrio, iz katerih je pred tem sam dobival dajatve (»de-
cem massaritias apud Budriach mense nostre subtractas«), in dodal še pet
kmetij v vasi Kozica (»quinque massaritias apud Losiza«).17 Že zgoraj smo
uspeli dokazati, da izraz Mozirje vse do prve polovice 13. stoletja še ni po-
menil nekega konkretnega kraja, temveč pokrajino, zaradi česar je očitno,
da sta obe oznaki pomenili le, da omenjena Pelegrin in Leopold zastopata
vsak del posesti samostana na področju Zgornje in Spodnje Savinjske do-
line: Pelegrin je bil zastopnik Zgornje (»provincia Mosiri« skupaj s »pro-
vincia Obernburgense«?), medtem ko je bil Leopold zastopnik Spodnje
Savinjske doline. Njuno vlogo je mogoče z veliko verjetnostjo še konkreti-
zirati. Videli smo že, da imamo tako na področju »province Mozirje« kot
na področju Braslovč v prvi polovici 13. stoletja opravka s formiranima de-
želskima sodiščema, katerih korenine pa gotovo segajo nazaj v 12. stole-
D. Kos, Med gradom in mestom, 86, domneva, da je bil grad zgrajen do leta 1241. Ivan Stopar,
Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4, 58, verjetno neupravičeno domneva, da je stal že pred le-
tom 1140, H. Pirchegger, Die Untersteiermark, 201 se o omenjenem vprašanju ne izjasni, iz
besedila pa je jasno, da predpostavlja domneva zelo zgoden nastanek samega gradu.
Točna lokacija gradu Mozirje je ostala do danes neznana (I. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni
Sloveniji 4, 58). Lokalni zgodovinar Aleksander Videčnik je v razgovoru nakazal za najverje-
tnejšo možnost, da je stal stari srednjeveški grad Prasberg na mestu graščine Brdce, ki se je mo-
rala pred nekaj leti umakniti stanovanjskemu bloku, kar je utemeljeval s toponimi in konfigu-
racijo terena. Čeprav nedokazana, je to vsekakor možnost, ki bi jo bilo vredno preučiti.
1146, Tolmin; prepis iz 17. stoletja v NALj KAL f. 82/19; objava v: StUB I, št. 254, 262; re-
gest v: Kos, Gradivo IV, št. 223, 125, 126, in v CKL, št. 4, 31.
Josef Zahn je napačno lociral kraj »Losiza« v bližino Velikih Lašč, vendar je F. Kos pravilno
opozoril, da gre pri prepisu, ki nam je žal edini na razpolago, za napako in da je v originalu go-
tovo pisalo »Cosiza« (Kozica, vas v Beneški Sloveniji), ter pri tem opozarja na listino iz leta
1335, maj 16 (originalna perg. listina v: NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. 2084; prepis iz 19.
stoletja v: StLA Graz, št. 2084; prepis iz 17. stoletja v: NALj KAL, f. 83/39; regest v: I. Orožen,
Das Benediktinerstift Oberburg, 117), v kateri se omenjajo gornjegrajske posesti v krajih »Bu-
drio«, »Arteza« in »Cosiza«, vsi ležeči v Beneški Sloveniji (»villam de Cosiza et de Arteza,
nec non mansos et bona que iidem Abbas et Conuentus habent in Budrio«). V gornjegrajskem
urbarju iz leta 1426 je še vedno obstajal tudi urad »Officium Kozicz in Foro yuly«.
Vprašanje je tudi, od kdaj14 je že mogoče govoriti o gradu Prasberg /Mo-
zirje, ki naj bi zrasel vsaj do srede 13. stoletja nekje v bližini naselja.15 Prvi
plemeniti »Mozirski« se omenja že leta 1146, ko je v listini patriarha Pe-
legrina Gornjegrajskemu samostanu naveden med pričami tudi »Pelegri-
nus de Mosiri«.16 Skupaj z Leopoldom »iz Savinjske doline« (verjetno pri-
padnikom družine Žovneških) sta najverjetneje nastopala kot odposlan-
ca Gornjegrajskega samostana in njegovega opata ter prenesla patriarhu sa-
mostansko željo po manjši posesti na Primorskem, ki bi samostanu omo-
gočila pridobivanje soli in olja. Oglejski patriarh je to željo samostanu ure-
sničil ter mu z omenjeno listino ponovno potrdil že prej dodeljenih de-
set kmetij v kraju Budrio, iz katerih je pred tem sam dobival dajatve (»de-
cem massaritias apud Budriach mense nostre subtractas«), in dodal še pet
kmetij v vasi Kozica (»quinque massaritias apud Losiza«).17 Že zgoraj smo
uspeli dokazati, da izraz Mozirje vse do prve polovice 13. stoletja še ni po-
menil nekega konkretnega kraja, temveč pokrajino, zaradi česar je očitno,
da sta obe oznaki pomenili le, da omenjena Pelegrin in Leopold zastopata
vsak del posesti samostana na področju Zgornje in Spodnje Savinjske do-
line: Pelegrin je bil zastopnik Zgornje (»provincia Mosiri« skupaj s »pro-
vincia Obernburgense«?), medtem ko je bil Leopold zastopnik Spodnje
Savinjske doline. Njuno vlogo je mogoče z veliko verjetnostjo še konkreti-
zirati. Videli smo že, da imamo tako na področju »province Mozirje« kot
na področju Braslovč v prvi polovici 13. stoletja opravka s formiranima de-
želskima sodiščema, katerih korenine pa gotovo segajo nazaj v 12. stole-
D. Kos, Med gradom in mestom, 86, domneva, da je bil grad zgrajen do leta 1241. Ivan Stopar,
Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4, 58, verjetno neupravičeno domneva, da je stal že pred le-
tom 1140, H. Pirchegger, Die Untersteiermark, 201 se o omenjenem vprašanju ne izjasni, iz
besedila pa je jasno, da predpostavlja domneva zelo zgoden nastanek samega gradu.
Točna lokacija gradu Mozirje je ostala do danes neznana (I. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni
Sloveniji 4, 58). Lokalni zgodovinar Aleksander Videčnik je v razgovoru nakazal za najverje-
tnejšo možnost, da je stal stari srednjeveški grad Prasberg na mestu graščine Brdce, ki se je mo-
rala pred nekaj leti umakniti stanovanjskemu bloku, kar je utemeljeval s toponimi in konfigu-
racijo terena. Čeprav nedokazana, je to vsekakor možnost, ki bi jo bilo vredno preučiti.
1146, Tolmin; prepis iz 17. stoletja v NALj KAL f. 82/19; objava v: StUB I, št. 254, 262; re-
gest v: Kos, Gradivo IV, št. 223, 125, 126, in v CKL, št. 4, 31.
Josef Zahn je napačno lociral kraj »Losiza« v bližino Velikih Lašč, vendar je F. Kos pravilno
opozoril, da gre pri prepisu, ki nam je žal edini na razpolago, za napako in da je v originalu go-
tovo pisalo »Cosiza« (Kozica, vas v Beneški Sloveniji), ter pri tem opozarja na listino iz leta
1335, maj 16 (originalna perg. listina v: NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. 2084; prepis iz 19.
stoletja v: StLA Graz, št. 2084; prepis iz 17. stoletja v: NALj KAL, f. 83/39; regest v: I. Orožen,
Das Benediktinerstift Oberburg, 117), v kateri se omenjajo gornjegrajske posesti v krajih »Bu-
drio«, »Arteza« in »Cosiza«, vsi ležeči v Beneški Sloveniji (»villam de Cosiza et de Arteza,
nec non mansos et bona que iidem Abbas et Conuentus habent in Budrio«). V gornjegrajskem
urbarju iz leta 1426 je še vedno obstajal tudi urad »Officium Kozicz in Foro yuly«.
