Page 140 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 140
V primežu medplemiških prerivanj
mogoče rekonstruirati samostansko posest tudi za nazaj.2 Oglejskemu pa-
triarhu pa je pripadla (ostala?) zelo velika posest. Verjetno ne bomo zgreši-
li, če domnevamo, da je obsegala patriarhova posest področje kasnejših go-
spoščin Gornji Grad, Vrbovec in Mozirje.3
Vprašanje je, ali je pravilneje posest gospoščine Letuš,4 ki je izpričana od
prve polovice 13. stoletja5 z imenom gradiščana Wulfinga iz Letuša, šteti v
prvotno mozirsko posest ali pa je bila že od samega začetka samostojna go-
spoščina. Zaradi povsem samostojnega nastopanja Letuških že od samega
začetka njihovega pojavljanja v listinah se bolj nagibamo k drugi rešitvi, da
je bila torej letuška gospoščina od začetkov dalje samostojna enota v okvi-
ru patriarhovega ozemlja v Zgornji Savinjski dolini. Letuški ministeriali so
opravljali tudi pomembne uradniške naloge. V listini iz leta 1248 se Wul-
fing označuje kot patriarhov ministerial v Vrbovcu in Mozirski pokrajini
(»procurator bonorum nostrorum in districtu Obernburgensi et in prou-
incia de Moziri, feudum habitantie castri nostri in Altenburch«).
Že zgoraj smo omenili, da se »provinca Mozirje« prvič omenja leta
1241 v vovbrški listini. Dušan Kos upravičeno ugotavlja, da je iz dikcije li-
stine, v kateri se omenja provinca (našteta je posest, ležeča »in prouincia
Moziri, sive extra prouinciam«) in krvno sodstvo (»iudicio sanguinis«)
Vovbržanov, razvidno, da imamo opraviti s formirano zemljiško gospošči-
no in s formiranim deželskim sodiščem.6 Poudariti pa je potrebno dejstvo,
da termin »provinca Mozirje« v tistem času ni označeval le patriarhove
posesti na področju Zgornje Savinjske doline, kot bi to morda lahko skle-
pali, temveč je bil to geografski termin, ki je označeval določeno podro-
čje, najverjetneje kar celotno Zgornjo Savinjsko dolino. Leta 1241 je na-
mreč v citirani listini našteta posest »in provincia Moziri sive extra pro-
vinciam«, ki je bila v lasti Gornjegrajskega samostana in na kateri je do ta-
Urbar je ohranjen v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, fond Gornji Grad A, f. 1. Objavil ga je
I. Orožen, Das Bistum und die Diözese Lavant II, Das Benediktiner Stift Oberburg, Maribor
1876, 222–321. Za analizo strukture posesti Gornjegrajskega samostana primerjaj: Ferdo Ge-
strin, Gospodarska in socialna struktura gornjegrajske posesti po urbarju iz leta 1426, Zgodo-
vinski časopis 6/7, 1952/53, 473–514.
StLA Graz, Stockurbare f 9/16: urbarja za gospoščini Vrbovec in Mozirje, nastala konec 15.
stoletja (okoli 1480), prinašata najuporabnejši pregled razprostranjenosti obeh gospoščin v
srednjem veku. Za gornjegrajsko gospoščino mi ni poznan podoben urbar.
O dilemi lociranja Wulfinga v Letuš oz. Luče smo v opombi 351 že pisali in utemeljevali, zakaj
se nagibamo k lociranju v Letuš in ne v Luče.
1241, december 18, Mozirje; prepis iz 17. stoletja v NALj, KAL f 82/28; objava v: StUB II, št.
400, 514, regest v: Kos, Gradivo V, št. 776, 375; 1247, julij 12, Rečica ob Savinji; objava v: StUB
III, št.12, 66, 67; 1248, februar 19, Čedad; v: StUB III, št. 23, 77.
D. Kos, Med gradom in mestom, 86 (op. 611); isti: Vitez in grad, 331 (op. 639).
mogoče rekonstruirati samostansko posest tudi za nazaj.2 Oglejskemu pa-
triarhu pa je pripadla (ostala?) zelo velika posest. Verjetno ne bomo zgreši-
li, če domnevamo, da je obsegala patriarhova posest področje kasnejših go-
spoščin Gornji Grad, Vrbovec in Mozirje.3
Vprašanje je, ali je pravilneje posest gospoščine Letuš,4 ki je izpričana od
prve polovice 13. stoletja5 z imenom gradiščana Wulfinga iz Letuša, šteti v
prvotno mozirsko posest ali pa je bila že od samega začetka samostojna go-
spoščina. Zaradi povsem samostojnega nastopanja Letuških že od samega
začetka njihovega pojavljanja v listinah se bolj nagibamo k drugi rešitvi, da
je bila torej letuška gospoščina od začetkov dalje samostojna enota v okvi-
ru patriarhovega ozemlja v Zgornji Savinjski dolini. Letuški ministeriali so
opravljali tudi pomembne uradniške naloge. V listini iz leta 1248 se Wul-
fing označuje kot patriarhov ministerial v Vrbovcu in Mozirski pokrajini
(»procurator bonorum nostrorum in districtu Obernburgensi et in prou-
incia de Moziri, feudum habitantie castri nostri in Altenburch«).
Že zgoraj smo omenili, da se »provinca Mozirje« prvič omenja leta
1241 v vovbrški listini. Dušan Kos upravičeno ugotavlja, da je iz dikcije li-
stine, v kateri se omenja provinca (našteta je posest, ležeča »in prouincia
Moziri, sive extra prouinciam«) in krvno sodstvo (»iudicio sanguinis«)
Vovbržanov, razvidno, da imamo opraviti s formirano zemljiško gospošči-
no in s formiranim deželskim sodiščem.6 Poudariti pa je potrebno dejstvo,
da termin »provinca Mozirje« v tistem času ni označeval le patriarhove
posesti na področju Zgornje Savinjske doline, kot bi to morda lahko skle-
pali, temveč je bil to geografski termin, ki je označeval določeno podro-
čje, najverjetneje kar celotno Zgornjo Savinjsko dolino. Leta 1241 je na-
mreč v citirani listini našteta posest »in provincia Moziri sive extra pro-
vinciam«, ki je bila v lasti Gornjegrajskega samostana in na kateri je do ta-
Urbar je ohranjen v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, fond Gornji Grad A, f. 1. Objavil ga je
I. Orožen, Das Bistum und die Diözese Lavant II, Das Benediktiner Stift Oberburg, Maribor
1876, 222–321. Za analizo strukture posesti Gornjegrajskega samostana primerjaj: Ferdo Ge-
strin, Gospodarska in socialna struktura gornjegrajske posesti po urbarju iz leta 1426, Zgodo-
vinski časopis 6/7, 1952/53, 473–514.
StLA Graz, Stockurbare f 9/16: urbarja za gospoščini Vrbovec in Mozirje, nastala konec 15.
stoletja (okoli 1480), prinašata najuporabnejši pregled razprostranjenosti obeh gospoščin v
srednjem veku. Za gornjegrajsko gospoščino mi ni poznan podoben urbar.
O dilemi lociranja Wulfinga v Letuš oz. Luče smo v opombi 351 že pisali in utemeljevali, zakaj
se nagibamo k lociranju v Letuš in ne v Luče.
1241, december 18, Mozirje; prepis iz 17. stoletja v NALj, KAL f 82/28; objava v: StUB II, št.
400, 514, regest v: Kos, Gradivo V, št. 776, 375; 1247, julij 12, Rečica ob Savinji; objava v: StUB
III, št.12, 66, 67; 1248, februar 19, Čedad; v: StUB III, št. 23, 77.
D. Kos, Med gradom in mestom, 86 (op. 611); isti: Vitez in grad, 331 (op. 639).
