Page 147 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 147
Zgornja Savinjska dolina v prvi polovici 13. stoletja
sotnih mož (ki so bili zraven tudi, ko je Friderik s Castella predal patriarhu
Bertoldu grad Mozirje) potrdilo, da je Friderik takrat res predal grad sku-
paj z moštvom. Možje, ki so bili okoli leta 1247 v patriarhovem spremstvu
v Zgornji Savinjski dolini, so bili: »Mathias de Sbrulavacca«, »Asquinus
de Varmo«, »Amaricus de Osopio«, brata »Mathias« in »Leonardi de
Buia«, »Johannes de Brazzacho«, »Anzultus de Forgaria« in »Johannes
Longo de Civitate«. Izpovedi vseh so si v veliki meri podobne in se med
seboj le delno dopolnjujejo. Vsi so izpričali, da je takrat v vasi Gornji Grad
(»in villa de Obremburch«) Friderik s Castella izročil patriarhu (s kate-
rim je bil tudi »Odoricum de Rancono marescalcum eiusdem domini pa-
triarche«) ključe gradu in z njimi tudi pravico do gradu z vsem pripadajo-
čim, skupaj z ljudmi in moštvom (»masnata«), med katerimi se po imenu
omenja le Wulfing iz Letuša. Slednji je skupaj z ostalim moštvom gradu pa-
triarhu prisegel zvestobo, oziroma »ius ministerialium«, kot se to imenu-
je v listini. Amaricus de Osopio je kot edini tudi zatrdil, da je patriarh po
dveh letih dal grad podreti (»quod patriarcha predictum ipsum castrum
in sua tenuta habuit duobus annis et postmodum fecit dirui«), Friderik s
Castella pa je od patriarha dobil v zameno (»dare cambium«) za grad Mo-
zirje posestva v Furlaniji (»Foroiulii«) oziroma (kot je to opisal Leonard
de Buia) med rekama Livenzo in Sočo (»inter Liguentiam et Isoncium«).
Kdo je bil ta Friderik s Castella? Hans Pirchegger21 domneva, da je bil
furlanski svobodni plemič, kar za njim povzame med drugimi tudi Ivan
Stopar22. Dušan Kos to popravlja: Friderik je sodil v plemstvo, ki je pri-
šlo v naše kraje s področja Nemčije.23 Preverimo podatke in poglejmo, če je
sploh mogoče dati kolikor toliko natančen odgovor.
H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte, 201, 202.
I. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4, 58.
D. Kos, Med gradom in mestom, 86 (op. 613); isti, Vitez in grad, 331. Pri tem je morda potreb-
no misliti na grofijo Castell, ki je ležala med Würzburgom in Bambergom. Med letoma 1308
in 1311 se je Benedikta (Wendel), vdova po Ulriku Marenberškem, poročila z grofom Ru-
prehtom s Castella in mu prinesla za doto tudi del posesti okoli Marenberga (1311, julij 19,
Fala, objavljeno v: GZM III/6; regest v: MDC VIII, št. 50, 17, 18, RHSt, št. 302, 84, 85, CKL,
št. 89, 107; K. Tangl, Die Freiein von Suneck, MHVSt 12/1862, 70. Primerjaj tudi: Hans Pir-
chegger, Zur genealogie der Mahrenberger, ZHVSt 12/1914, 179). Predpostaviti bi bilo mo-
goče, da iz iste družine izhaja tudi Friderik iz Castella (za lociranje Castella glej: H. Pirche-
gger, n. d., 179, op. 4). O vpetosti družine iz Castella na Bavarskem v dogajanje na Koroškem
govori tudi spor, ki ga je imel konec 13. stoletja »Dietegen von Chastel« kot fevdnik bamber-
ške škofije z ljudmi krške škofije. Pri poravnavi tega spora je moral posredovati Ulrik iz Wal-
seeja, ki je leta 1300 kot imenovani razsodnik izrekel poravnalni izrek (1300, maj 2, Unter
Haimburg/Spodnje Vovbre; objavljeno v: MDC VII, št. 31, 12, 13).
sotnih mož (ki so bili zraven tudi, ko je Friderik s Castella predal patriarhu
Bertoldu grad Mozirje) potrdilo, da je Friderik takrat res predal grad sku-
paj z moštvom. Možje, ki so bili okoli leta 1247 v patriarhovem spremstvu
v Zgornji Savinjski dolini, so bili: »Mathias de Sbrulavacca«, »Asquinus
de Varmo«, »Amaricus de Osopio«, brata »Mathias« in »Leonardi de
Buia«, »Johannes de Brazzacho«, »Anzultus de Forgaria« in »Johannes
Longo de Civitate«. Izpovedi vseh so si v veliki meri podobne in se med
seboj le delno dopolnjujejo. Vsi so izpričali, da je takrat v vasi Gornji Grad
(»in villa de Obremburch«) Friderik s Castella izročil patriarhu (s kate-
rim je bil tudi »Odoricum de Rancono marescalcum eiusdem domini pa-
triarche«) ključe gradu in z njimi tudi pravico do gradu z vsem pripadajo-
čim, skupaj z ljudmi in moštvom (»masnata«), med katerimi se po imenu
omenja le Wulfing iz Letuša. Slednji je skupaj z ostalim moštvom gradu pa-
triarhu prisegel zvestobo, oziroma »ius ministerialium«, kot se to imenu-
je v listini. Amaricus de Osopio je kot edini tudi zatrdil, da je patriarh po
dveh letih dal grad podreti (»quod patriarcha predictum ipsum castrum
in sua tenuta habuit duobus annis et postmodum fecit dirui«), Friderik s
Castella pa je od patriarha dobil v zameno (»dare cambium«) za grad Mo-
zirje posestva v Furlaniji (»Foroiulii«) oziroma (kot je to opisal Leonard
de Buia) med rekama Livenzo in Sočo (»inter Liguentiam et Isoncium«).
Kdo je bil ta Friderik s Castella? Hans Pirchegger21 domneva, da je bil
furlanski svobodni plemič, kar za njim povzame med drugimi tudi Ivan
Stopar22. Dušan Kos to popravlja: Friderik je sodil v plemstvo, ki je pri-
šlo v naše kraje s področja Nemčije.23 Preverimo podatke in poglejmo, če je
sploh mogoče dati kolikor toliko natančen odgovor.
H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte, 201, 202.
I. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4, 58.
D. Kos, Med gradom in mestom, 86 (op. 613); isti, Vitez in grad, 331. Pri tem je morda potreb-
no misliti na grofijo Castell, ki je ležala med Würzburgom in Bambergom. Med letoma 1308
in 1311 se je Benedikta (Wendel), vdova po Ulriku Marenberškem, poročila z grofom Ru-
prehtom s Castella in mu prinesla za doto tudi del posesti okoli Marenberga (1311, julij 19,
Fala, objavljeno v: GZM III/6; regest v: MDC VIII, št. 50, 17, 18, RHSt, št. 302, 84, 85, CKL,
št. 89, 107; K. Tangl, Die Freiein von Suneck, MHVSt 12/1862, 70. Primerjaj tudi: Hans Pir-
chegger, Zur genealogie der Mahrenberger, ZHVSt 12/1914, 179). Predpostaviti bi bilo mo-
goče, da iz iste družine izhaja tudi Friderik iz Castella (za lociranje Castella glej: H. Pirche-
gger, n. d., 179, op. 4). O vpetosti družine iz Castella na Bavarskem v dogajanje na Koroškem
govori tudi spor, ki ga je imel konec 13. stoletja »Dietegen von Chastel« kot fevdnik bamber-
ške škofije z ljudmi krške škofije. Pri poravnavi tega spora je moral posredovati Ulrik iz Wal-
seeja, ki je leta 1300 kot imenovani razsodnik izrekel poravnalni izrek (1300, maj 2, Unter
Haimburg/Spodnje Vovbre; objavljeno v: MDC VII, št. 31, 12, 13).
