Page 144 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 144
V primežu medplemiških prerivanj
opisujejo oz. omenjajo »provinci« Mozirje in Gornji Grad, ter podatkov,
ki nam jih nudita opisa deželskih sodišč Gornji Grad in Mozirje, kaže, da
pojem »provincia Oberburgense« označuje drugačno področje, kot ga je
kasneje obsegalo gornjegrajsko deželsko sodišče. To pa velja tudi za pro-
vinco »Mosiri« v odnosu do kasnejšega deželskosodnega okraja Mozir-
je.12 Pojem »provinca Mozirje« iz 13. stoletja je obsegal dosti večje podro-
čje, kot ga je nato zajel deželskosodni okraj Mozirje, ki je ostal vezan na re-
lativno majhno ozemlje okoli samega Mozirja. Po drugi strani pa je dežel-
skosodni okraj Gornji Grad obsegal celotno področje Zgornje Savinjske in
Zadrečke doline (torej tako nekdanje samostanske kot patriarhove pose-
sti), z edino izjemo majhnega in omejenega področja mozirskega deželsko-
sodnega okraja.
V drugi četrtini 13. stoletja je torej Wulfing Letuški opravljal naloge pa-
triarhovega upravitelja posesti v Zgornji Savinjski dolini, medtem ko so
bile odvetniške naloge posesti Gornjegrajskega samostana v rokah grofov
Vovbrških, ki jim je bilo podeljeno tudi krvno sodstvo na omenjenem po-
dročju. Povsem nejasno pa je, kakšno je bilo razmerje med obema uprava-
ma: ali je na primer vovbrški grof opravljal nekatere funkcije za patriarha
in samostan ali pa sta bili obe posestvi med seboj povsem ločeni itd. Tudi
ohranjeni viri nam niso v veliko pomoč. Gotovo je, da imamo opravka z
dvema samostojnima posestnima enotama. Iz ohranjenih virov pa lahko
nedvomno razberemo le to, da so bila razmerja med obema posestvoma ne-
jasna, zaradi česar je tudi prihajalo do stalnih prepirov, o katerih bomo ka-
sneje več govorili.
Do leta 1228 so imeli odvetniške pravice nad delom samostanske pose-
sti tudi svobodni Žovneški. Okoli tega leta je namreč nastala (sicer neda-
tirana) listina, v kateri je Gebhard II. Lemberški (Žovneški) zastavil od-
vetniške pravice, ki jih je imel nad samostansko posestvijo v Marki (s tem
je verjetno mišljena posest Lemberga in okolice) in pri Gornjem Gradu
(»omnem advocatiam, quam habeo super prediis monasterii Obernbur-
gensis in Marchia et Oberenburch«) za 12 mark denaričev (»XII marcas
persolvam«).13
Opis deželskosodnega okraja Gornji Grad najdemo v StLA Graz, št. listine 5275a (1430),
opis deželskosodnega okraja Mozirje pa v temeljnem urbarju te gospoščine iz leta 1524. Upo-
rabil sem prepise v: Anton Mell, Hans Pirchegger, Steirische Gerichtbeschreibungen als
Quellen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer I, Landgerichtskarte: Ste-
iermark, v: Quellen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark I, Graz 1914,
403–407.
C. 1228; objava v: CKL št. 17, 39, Kos, Gradivo V, št. 554, 270.
opisujejo oz. omenjajo »provinci« Mozirje in Gornji Grad, ter podatkov,
ki nam jih nudita opisa deželskih sodišč Gornji Grad in Mozirje, kaže, da
pojem »provincia Oberburgense« označuje drugačno področje, kot ga je
kasneje obsegalo gornjegrajsko deželsko sodišče. To pa velja tudi za pro-
vinco »Mosiri« v odnosu do kasnejšega deželskosodnega okraja Mozir-
je.12 Pojem »provinca Mozirje« iz 13. stoletja je obsegal dosti večje podro-
čje, kot ga je nato zajel deželskosodni okraj Mozirje, ki je ostal vezan na re-
lativno majhno ozemlje okoli samega Mozirja. Po drugi strani pa je dežel-
skosodni okraj Gornji Grad obsegal celotno področje Zgornje Savinjske in
Zadrečke doline (torej tako nekdanje samostanske kot patriarhove pose-
sti), z edino izjemo majhnega in omejenega področja mozirskega deželsko-
sodnega okraja.
V drugi četrtini 13. stoletja je torej Wulfing Letuški opravljal naloge pa-
triarhovega upravitelja posesti v Zgornji Savinjski dolini, medtem ko so
bile odvetniške naloge posesti Gornjegrajskega samostana v rokah grofov
Vovbrških, ki jim je bilo podeljeno tudi krvno sodstvo na omenjenem po-
dročju. Povsem nejasno pa je, kakšno je bilo razmerje med obema uprava-
ma: ali je na primer vovbrški grof opravljal nekatere funkcije za patriarha
in samostan ali pa sta bili obe posestvi med seboj povsem ločeni itd. Tudi
ohranjeni viri nam niso v veliko pomoč. Gotovo je, da imamo opravka z
dvema samostojnima posestnima enotama. Iz ohranjenih virov pa lahko
nedvomno razberemo le to, da so bila razmerja med obema posestvoma ne-
jasna, zaradi česar je tudi prihajalo do stalnih prepirov, o katerih bomo ka-
sneje več govorili.
Do leta 1228 so imeli odvetniške pravice nad delom samostanske pose-
sti tudi svobodni Žovneški. Okoli tega leta je namreč nastala (sicer neda-
tirana) listina, v kateri je Gebhard II. Lemberški (Žovneški) zastavil od-
vetniške pravice, ki jih je imel nad samostansko posestvijo v Marki (s tem
je verjetno mišljena posest Lemberga in okolice) in pri Gornjem Gradu
(»omnem advocatiam, quam habeo super prediis monasterii Obernbur-
gensis in Marchia et Oberenburch«) za 12 mark denaričev (»XII marcas
persolvam«).13
Opis deželskosodnega okraja Gornji Grad najdemo v StLA Graz, št. listine 5275a (1430),
opis deželskosodnega okraja Mozirje pa v temeljnem urbarju te gospoščine iz leta 1524. Upo-
rabil sem prepise v: Anton Mell, Hans Pirchegger, Steirische Gerichtbeschreibungen als
Quellen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer I, Landgerichtskarte: Ste-
iermark, v: Quellen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark I, Graz 1914,
403–407.
C. 1228; objava v: CKL št. 17, 39, Kos, Gradivo V, št. 554, 270.
