Page 139 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 139
rnja
Savinjska dolina
v prvi polovici
13. stoletja
Vrnimo se sedaj nazaj v začetek 13. stoletja in si poglejmo, kaj se je
v tem času dogajalo na področju, s katerim smo naše razmišljanje
začeli (a ga do sedaj skoraj povsem pustili ob strani), to je prostor Zgornje
Savinjske doline.1 Medtem ko smo za Spodnjo Savinjsko in Šaleško doli-
no lahko ugotavljali silno razburkano dogajanje, polno prehajanj posesti iz
rok v roke, porok, dedovanj in izumiranj družin, pa je stanje v Zgornji Sa-
vinjski dolini vsaj na prvi pogled povsem drugačno. Po ustanovitvi samo-
stana v Gornjem Gradu se naenkrat znajdemo pred večjo praznino v listin-
skem gradivu, ki bi pomagalo osvetljevati dogajanje. Takšno pomanjkanje
gradiva je lahko rezultat različnih dejavnikov. Osnovni dejavnik predsta-
vlja seveda »naravna« izguba dokumentov. Po nekaterih izračunih naj bi
se tako ohranilo le okoli 10 % vseh nastalih pisnih dokumentov. Veliko-
krat gre le za igro slučaja, mnogokrat pa takšen primanjkljaj pisnega in tudi
drugačnega gradiva kaže na zelo mirno obdobje v razvoju nekega področja,
ko se ne dogaja nič presenetljivega in pretresljivega. In ravno takšno mirno
obdobje smemo predpostavljati v času druge polovice 12. in prve polovice
13. stoletja na območju ob Dreti in ob zgornji Savinji. Ob ustanovitvi sa-
mostana v Gornjem Gradu smo videli, da je bila velika strnjena posest Cha-
grov na obravnavanem območju razdeljena med samostan in oglejskega pa-
triarha. Oba velika cerkvena fevdalca sta na svojih ozemljih takoj postavila
svoje ministeriale in/ali uradnike. Samostansko posest najbolje spoznamo
v samostanskem urbarju, ki je nastal sicer šele leta 1426, vendar je iz njega
Nekaj o vovbrških posestvih na področju Mozirja in okolice smo v poglavju Vovbržani v Sa-
vinjski in Šaleški dolini sicer že zapisali.
Savinjska dolina
v prvi polovici
13. stoletja
Vrnimo se sedaj nazaj v začetek 13. stoletja in si poglejmo, kaj se je
v tem času dogajalo na področju, s katerim smo naše razmišljanje
začeli (a ga do sedaj skoraj povsem pustili ob strani), to je prostor Zgornje
Savinjske doline.1 Medtem ko smo za Spodnjo Savinjsko in Šaleško doli-
no lahko ugotavljali silno razburkano dogajanje, polno prehajanj posesti iz
rok v roke, porok, dedovanj in izumiranj družin, pa je stanje v Zgornji Sa-
vinjski dolini vsaj na prvi pogled povsem drugačno. Po ustanovitvi samo-
stana v Gornjem Gradu se naenkrat znajdemo pred večjo praznino v listin-
skem gradivu, ki bi pomagalo osvetljevati dogajanje. Takšno pomanjkanje
gradiva je lahko rezultat različnih dejavnikov. Osnovni dejavnik predsta-
vlja seveda »naravna« izguba dokumentov. Po nekaterih izračunih naj bi
se tako ohranilo le okoli 10 % vseh nastalih pisnih dokumentov. Veliko-
krat gre le za igro slučaja, mnogokrat pa takšen primanjkljaj pisnega in tudi
drugačnega gradiva kaže na zelo mirno obdobje v razvoju nekega področja,
ko se ne dogaja nič presenetljivega in pretresljivega. In ravno takšno mirno
obdobje smemo predpostavljati v času druge polovice 12. in prve polovice
13. stoletja na območju ob Dreti in ob zgornji Savinji. Ob ustanovitvi sa-
mostana v Gornjem Gradu smo videli, da je bila velika strnjena posest Cha-
grov na obravnavanem območju razdeljena med samostan in oglejskega pa-
triarha. Oba velika cerkvena fevdalca sta na svojih ozemljih takoj postavila
svoje ministeriale in/ali uradnike. Samostansko posest najbolje spoznamo
v samostanskem urbarju, ki je nastal sicer šele leta 1426, vendar je iz njega
Nekaj o vovbrških posestvih na področju Mozirja in okolice smo v poglavju Vovbržani v Sa-
vinjski in Šaleški dolini sicer že zapisali.
