Page 132 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 132
V primežu medplemiških prerivanj
pa izvemo, da je Hadmar že pokojni, saj je njegova žena Methilda Schmi-
renberška/Žlemberška, hči Reinberta Cmureškega, podelila samostanu v
Št. Pavlu v nadomestilo za škodo 5 mark dohodkov na devetih ognjiščih,
ki jo je temu samostanu povzročil njen pokojni mož. Škoda, o kateri piše-
mo, je gotovo v zvezi z že zgoraj omenjeno borbo za cmureško dediščino,
za katero se je kot cmureški zet potegoval tudi Hadmar. V zadnji omenje-
ni listini pa najdemo na zadnjem mestu med pričami navedenega tudi Ul-
rika iz Lučan (Leutschach na avstrijskem Štajerskem). Njegova sinova smo
že spoznali, ko se leta 1271 označita za vazala dedičev Hadmarja iz Schön-
berga. Sedaj je tudi jasno, kako je mogoče, da so bili Lučanski schönberški
vazali. Lučane so bile star Cmureški fevd, ki je zaradi bližine seveda spa-
dal pod jurisdikcijo bližnjega gradu Schmirnberg/Žlemberk.61 Hadmar je
bil leta 1271 že pokojni. Zapustil pa je le eno hčer, ki je bila poročena z ne-
kim Hartnidom.62
Ali je mogoče, da je prehod Lučanskih pod Ptujske, ki se je izvršil (kot
smo videli) do leta 1277, rezultat dedovanja slednjih po Hadmarju Schön-
berškem? Ali pa gre morda za del posesti, ki je pripadel Diemuti Kranichs-
berški, ki je bila poročena s Friderikom Kunšperškim?63 Njena mama Eli-
zabeta in Mehtilda, žena Hadmarja Schönberškega, sta bili namreč sestri
iz rodbine Cmureških. Prav verjetna pa je tudi domneva, da bi bil ptujski
prevzem omenjenih ministerialov v zvezi z dedovanjem Ptujskim po Or-
tih. Hartnid V. Ortski je bil poročen s hčerjo zadnjega Cmureškega Reim-
prehta III. in je ravno tako sodeloval v borbi za cmureško dediščino. To po-
meni, da sta bila Hartnid Ortski in Hadmar Schönberški v sorodu. Če pa
vemo, da so Orti upravljali obsežna posestva v Savinjski dolini ter na juž-
nem robu Šaleške doline, morda ni odveč pomisel, da se je Ort po smrti
Hadmarja, zadnjega moškega predstavnika družine Schönberg, potegoval
za posest, ki je bila blizu njegove druge posesti. Dokončnega odgovora na
Da je bila dediščina po Cmureških težko vprašanje, ki so ga le s težavo razreševali, kaže ravno
usoda obeh lučanskih bratov. 21. avgusta 1270 je Gizela Kranichsberška, vdova po zadnjem
Cmureškem, podelila sekovski škofiji Hadmarja in Nikolaja Lučanska. 25. oktobra 1270 pa je
Gisela Ortska, vdova po Alberu Feldsberškem, to podelitev svoje babice potrdila. Očitno je,
da je izjava o vazalni podrejenosti bratov Lučanskih dedičem Hadmarja Schönburškega na-
stala kot odgovor na zgornjo podelitev. Kaže, da je po smrti Hadmarja, ki je zapustil le eno
hčer, prišlo do nesoglasij z ostalimi cmureškimi dediči.
1255, Žlemberk; v: StUB III, št. 185, 269. V že omenjeni listini se med pričami na prvem me-
stu pojavlja neki »Hertnidus gener meus« (Matilde Žlemberške).
Njen oče je bil Herman II. s Kranichsberga, ki smo ga spoznali že zgoraj, ko je skupaj z drugi-
ma dvema dedičema, Hadmarjem Schönberškim in Hartnidom iz Rabensteina, urejal dedo-
vanjske pravice po zadnjem cmureškem, Rajnbertu III. Sam je bil poročen z eno od Rajnber-
tovih hčera, Elizabeto, ter si pridobil tudi sam grad Cmurek.
pa izvemo, da je Hadmar že pokojni, saj je njegova žena Methilda Schmi-
renberška/Žlemberška, hči Reinberta Cmureškega, podelila samostanu v
Št. Pavlu v nadomestilo za škodo 5 mark dohodkov na devetih ognjiščih,
ki jo je temu samostanu povzročil njen pokojni mož. Škoda, o kateri piše-
mo, je gotovo v zvezi z že zgoraj omenjeno borbo za cmureško dediščino,
za katero se je kot cmureški zet potegoval tudi Hadmar. V zadnji omenje-
ni listini pa najdemo na zadnjem mestu med pričami navedenega tudi Ul-
rika iz Lučan (Leutschach na avstrijskem Štajerskem). Njegova sinova smo
že spoznali, ko se leta 1271 označita za vazala dedičev Hadmarja iz Schön-
berga. Sedaj je tudi jasno, kako je mogoče, da so bili Lučanski schönberški
vazali. Lučane so bile star Cmureški fevd, ki je zaradi bližine seveda spa-
dal pod jurisdikcijo bližnjega gradu Schmirnberg/Žlemberk.61 Hadmar je
bil leta 1271 že pokojni. Zapustil pa je le eno hčer, ki je bila poročena z ne-
kim Hartnidom.62
Ali je mogoče, da je prehod Lučanskih pod Ptujske, ki se je izvršil (kot
smo videli) do leta 1277, rezultat dedovanja slednjih po Hadmarju Schön-
berškem? Ali pa gre morda za del posesti, ki je pripadel Diemuti Kranichs-
berški, ki je bila poročena s Friderikom Kunšperškim?63 Njena mama Eli-
zabeta in Mehtilda, žena Hadmarja Schönberškega, sta bili namreč sestri
iz rodbine Cmureških. Prav verjetna pa je tudi domneva, da bi bil ptujski
prevzem omenjenih ministerialov v zvezi z dedovanjem Ptujskim po Or-
tih. Hartnid V. Ortski je bil poročen s hčerjo zadnjega Cmureškega Reim-
prehta III. in je ravno tako sodeloval v borbi za cmureško dediščino. To po-
meni, da sta bila Hartnid Ortski in Hadmar Schönberški v sorodu. Če pa
vemo, da so Orti upravljali obsežna posestva v Savinjski dolini ter na juž-
nem robu Šaleške doline, morda ni odveč pomisel, da se je Ort po smrti
Hadmarja, zadnjega moškega predstavnika družine Schönberg, potegoval
za posest, ki je bila blizu njegove druge posesti. Dokončnega odgovora na
Da je bila dediščina po Cmureških težko vprašanje, ki so ga le s težavo razreševali, kaže ravno
usoda obeh lučanskih bratov. 21. avgusta 1270 je Gizela Kranichsberška, vdova po zadnjem
Cmureškem, podelila sekovski škofiji Hadmarja in Nikolaja Lučanska. 25. oktobra 1270 pa je
Gisela Ortska, vdova po Alberu Feldsberškem, to podelitev svoje babice potrdila. Očitno je,
da je izjava o vazalni podrejenosti bratov Lučanskih dedičem Hadmarja Schönburškega na-
stala kot odgovor na zgornjo podelitev. Kaže, da je po smrti Hadmarja, ki je zapustil le eno
hčer, prišlo do nesoglasij z ostalimi cmureškimi dediči.
1255, Žlemberk; v: StUB III, št. 185, 269. V že omenjeni listini se med pričami na prvem me-
stu pojavlja neki »Hertnidus gener meus« (Matilde Žlemberške).
Njen oče je bil Herman II. s Kranichsberga, ki smo ga spoznali že zgoraj, ko je skupaj z drugi-
ma dvema dedičema, Hadmarjem Schönberškim in Hartnidom iz Rabensteina, urejal dedo-
vanjske pravice po zadnjem cmureškem, Rajnbertu III. Sam je bil poročen z eno od Rajnber-
tovih hčera, Elizabeto, ter si pridobil tudi sam grad Cmurek.
