Page 127 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 127
Posesti družine iz Orta na obravnavanem področju
sedilo regesta, ki ne govorita istega, združil na skupni imenovalec, in pred-
vsem da je lahko utemeljil svojo enačitev libertinov z Žovneškimi, je moral
K. Tangl poseči kar v samo originalno besedilo listine ter predlaga drugač-
no, popravljeno branje listine, ki naj bi bila torej spisana s kar nekaj napa-
kami oz. vsaj nedoslednostmi. Kljub določenim pomislekom, ki se kažejo
pri Tanglovi analizi, pa se je njegova interpretacija uveljavila ter bila spre-
jeta tudi pri nekaterih drugih raziskovalcih. Kot Žovneške prevaja liberti-
ne tako že I. Orožen,35 prav tako pa tudi Dušan Kos pri izdaji žovneških li-
stin36. Nekoliko drugače pa sta navedeno mesto prevajala A. Jaksch in G.
Pferschy ob izdaji koroških oz. štajerskih zbirk srednjeveških listin,37 v ka-
teri govorita o posestvih, ki so pripadla samostanu po Ortih ter po njiho-
vih osvobojencih (!) in torej libertine prevajata z »Freigelassene«. Glede na
analizo razprostranjenosti posesti gospodov iz Orta, ki smo jih analizirali
in locirali v pričujočem poglavju, pa je potrebno opozoriti na sledeče: ort-
ska posest se je razprostirala na področju med Spodnjo Savinjsko in Šale-
ško dolino. Na prav istem področju pa najdemo tudi večjo koseško posest.
O njej pričajo tako še vedno ohranjeni toponimi – Blagotinšek, Kasesnik,
kot tudi dejstvo, da je na področju Andraža nad Polzelo in Kot (predel Ar-
nač pri Velenju), se pravi na nekdanji ortski zemlji, še vse do 18. stoletja de-
lovala koseška občina in da so vsaj do srede 18. stoletja imeli teharski kosezi
tu dokaj bogate posesti.38 V libertinih iz listine vojvode Ulrika je torej vsaj
z enako verjetnostjo kot žovneške ali ortske osvobojence mogoče domne-
vati šentiljske oz. andraške koseze.
Zanimivo je še dejstvo, da so bili Orti ministeriali koroških vojvod in
kranjskih gospodov Spanheimov ter so tako imeli v upravljanju tudi terito-
rije v Savinjski dolini, ko so nasledniki prevzeli njihove posesti, so jih prav
tako prevzeli kot Spanheimski vazali. Vojvoda Ulrik v listini jasno pravi,
da so po smrti Ortov libertini (torej kosezi ali pa vendarle gospodje Žov-
neški?) postali na teh posestvih njegovi vazali (»ad nos sunt devoluti«).
Da prevzem dediščine ni bil takojšen, smo že videli, saj je bila prva dedi-
nja še vedno Hartnidova sestra Gizela skupaj s svojim možem. Poleg tega
pa je zanimiva še ena možnost, na katero opozarja Dušan Kos:39 možno je,
I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 44.
CKL, št. 34, 56, 57.
MDC IV, št. 2818, 602, in StUB IV, št. 103, 65.
Prim. NALj Gornji Grad A, f. 136, mapa Inventarien 1696–1798, kjer je v nedatiranem in-
ventarju, ki je nastal pred letom 1754, naštetih na področju današnjega Šentilja 8 teharskih
podložnikov, ki jih je mogoče še danes z gotovostjo locirati.
D. Kos, Med gradom in mestom, 68.
sedilo regesta, ki ne govorita istega, združil na skupni imenovalec, in pred-
vsem da je lahko utemeljil svojo enačitev libertinov z Žovneškimi, je moral
K. Tangl poseči kar v samo originalno besedilo listine ter predlaga drugač-
no, popravljeno branje listine, ki naj bi bila torej spisana s kar nekaj napa-
kami oz. vsaj nedoslednostmi. Kljub določenim pomislekom, ki se kažejo
pri Tanglovi analizi, pa se je njegova interpretacija uveljavila ter bila spre-
jeta tudi pri nekaterih drugih raziskovalcih. Kot Žovneške prevaja liberti-
ne tako že I. Orožen,35 prav tako pa tudi Dušan Kos pri izdaji žovneških li-
stin36. Nekoliko drugače pa sta navedeno mesto prevajala A. Jaksch in G.
Pferschy ob izdaji koroških oz. štajerskih zbirk srednjeveških listin,37 v ka-
teri govorita o posestvih, ki so pripadla samostanu po Ortih ter po njiho-
vih osvobojencih (!) in torej libertine prevajata z »Freigelassene«. Glede na
analizo razprostranjenosti posesti gospodov iz Orta, ki smo jih analizirali
in locirali v pričujočem poglavju, pa je potrebno opozoriti na sledeče: ort-
ska posest se je razprostirala na področju med Spodnjo Savinjsko in Šale-
ško dolino. Na prav istem področju pa najdemo tudi večjo koseško posest.
O njej pričajo tako še vedno ohranjeni toponimi – Blagotinšek, Kasesnik,
kot tudi dejstvo, da je na področju Andraža nad Polzelo in Kot (predel Ar-
nač pri Velenju), se pravi na nekdanji ortski zemlji, še vse do 18. stoletja de-
lovala koseška občina in da so vsaj do srede 18. stoletja imeli teharski kosezi
tu dokaj bogate posesti.38 V libertinih iz listine vojvode Ulrika je torej vsaj
z enako verjetnostjo kot žovneške ali ortske osvobojence mogoče domne-
vati šentiljske oz. andraške koseze.
Zanimivo je še dejstvo, da so bili Orti ministeriali koroških vojvod in
kranjskih gospodov Spanheimov ter so tako imeli v upravljanju tudi terito-
rije v Savinjski dolini, ko so nasledniki prevzeli njihove posesti, so jih prav
tako prevzeli kot Spanheimski vazali. Vojvoda Ulrik v listini jasno pravi,
da so po smrti Ortov libertini (torej kosezi ali pa vendarle gospodje Žov-
neški?) postali na teh posestvih njegovi vazali (»ad nos sunt devoluti«).
Da prevzem dediščine ni bil takojšen, smo že videli, saj je bila prva dedi-
nja še vedno Hartnidova sestra Gizela skupaj s svojim možem. Poleg tega
pa je zanimiva še ena možnost, na katero opozarja Dušan Kos:39 možno je,
I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 44.
CKL, št. 34, 56, 57.
MDC IV, št. 2818, 602, in StUB IV, št. 103, 65.
Prim. NALj Gornji Grad A, f. 136, mapa Inventarien 1696–1798, kjer je v nedatiranem in-
ventarju, ki je nastal pred letom 1754, naštetih na področju današnjega Šentilja 8 teharskih
podložnikov, ki jih je mogoče še danes z gotovostjo locirati.
D. Kos, Med gradom in mestom, 68.
