Page 130 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 130
V primežu medplemiških prerivanj
družina izgubila že toliko moči, da je sicer še vedno opravljal naloge, ki jih
je podedoval po svojem očetu in se imenoval po nekdanjem sedežu posesti,
Guštanju, izgubil pa je bamberški fevd in je obdržal le neko manjšo posest.
S posestvijo Ortov v Guštanju je vezano še eno zanimivo vprašanje:
komu je pripadala posest manjšega gradu Žamberk v Zavodnjah nad Šo-
štanjem? Ali je bila skupaj s Katzensteinsko del Ptujske posesti ali pa je bila
priključena guštanjski/koroški posesti in je bila torej del ortskih posesti?
Grad je ležal na kopastem griču nad cerkvijo sv. Petra, se pravi nad osre-
dnjim delom vasi. Danes ohranjeni ostanki so le še sledovi, viden pa je sis-
tem treh obrambnih jarkov z okopi. Umetnostna zgodovina domneva na
osnovi tega neko zelo staro zasnovo stavbe.49
Zadnji je usodo gradu predstavil Dušan Kos, zato jo bomo na kratko
povzeli po njegovem besedilu.50 D. Kos opisuje Žamberk kot ptujski alod
v sklopu sklenjenega teritorija Ptujskih oz. Kunšperških. Pravi, da grad ni
bil zgrajen mnogo pred letom 1277, ko sta se brata Nikolaj in Hadmar iz
Lučan s pomočjo Friderika Ptujskega in Hartnida Mariborskega poravna-
la z neimenovanimi Žamberčani zaradi škode v medsebojni fajdi. Dalje še
zapiše, da so bili Žamberški mali vitezi, katerih naloga naj bi bila zavaro-
vanje severnih meja Ptujsko-Kunšperške posesti v zavodenjskem hribovju.
Konec 13. stoletja pa naj bi grad prišel v last Vovbrških, saj je bil leta 1331
ena od točk spora med Aufensteinskimi in Žovneškimi glede vovbrške de-
diščine. Vojvoda Oton Habsburški je razsodil spor v korist Žovneških, ki
so grad obdržali do izumrtja.
Preverimo nekatere trditve po dostopnih virih. Že takoj lahko zapiše-
mo, da ohranjene listine ne omogočajo sklepa, da je bila posest gradu Žam-
berk ptujski alod. Če sledimo Kosovi sliki, je namreč prva listina, v kateri
se posredno imenuje grad oz. njegovi lastniki (gradniki?), iz leta 1271 in ne
1277. V njej Nikolaj in Hadmar, sinova Ulrika iz Lučan in vazala (!) dedi-
čev Hadmarja iz Schönburga, le-tem obljubljata svojo zvestobo kot fevdni-
ka, dokler ne bi bilo po pravni poti določeno drugače.51 Listina je zelo na-
tančna in povsem točno opisuje obveznosti, ki jih prevzemata na sebe oba
lučanska brata v odnosu do Schönburških. Druga, že zgoraj omenjena listi-
Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4, Med Solčavskim in Kobanskim, Ljubljana
1993, 149.
D. Kos, Med gradom in mestom, 107, 108. Enako tudi še v isti, Vitez in grad, 406. Sam sem na
mednarodnem simpoziju z naslovom Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja, Celje 1998,
predstavil prispevek z naslovom Žovneško-ptujski odnosi v Šaleški dolini (objavljeno v zbor-
niku s simpozija, 71–82), kjer sem prvič razpravljal o tej temi.
1271, april 21; objavljeno v: GZM II/22.
družina izgubila že toliko moči, da je sicer še vedno opravljal naloge, ki jih
je podedoval po svojem očetu in se imenoval po nekdanjem sedežu posesti,
Guštanju, izgubil pa je bamberški fevd in je obdržal le neko manjšo posest.
S posestvijo Ortov v Guštanju je vezano še eno zanimivo vprašanje:
komu je pripadala posest manjšega gradu Žamberk v Zavodnjah nad Šo-
štanjem? Ali je bila skupaj s Katzensteinsko del Ptujske posesti ali pa je bila
priključena guštanjski/koroški posesti in je bila torej del ortskih posesti?
Grad je ležal na kopastem griču nad cerkvijo sv. Petra, se pravi nad osre-
dnjim delom vasi. Danes ohranjeni ostanki so le še sledovi, viden pa je sis-
tem treh obrambnih jarkov z okopi. Umetnostna zgodovina domneva na
osnovi tega neko zelo staro zasnovo stavbe.49
Zadnji je usodo gradu predstavil Dušan Kos, zato jo bomo na kratko
povzeli po njegovem besedilu.50 D. Kos opisuje Žamberk kot ptujski alod
v sklopu sklenjenega teritorija Ptujskih oz. Kunšperških. Pravi, da grad ni
bil zgrajen mnogo pred letom 1277, ko sta se brata Nikolaj in Hadmar iz
Lučan s pomočjo Friderika Ptujskega in Hartnida Mariborskega poravna-
la z neimenovanimi Žamberčani zaradi škode v medsebojni fajdi. Dalje še
zapiše, da so bili Žamberški mali vitezi, katerih naloga naj bi bila zavaro-
vanje severnih meja Ptujsko-Kunšperške posesti v zavodenjskem hribovju.
Konec 13. stoletja pa naj bi grad prišel v last Vovbrških, saj je bil leta 1331
ena od točk spora med Aufensteinskimi in Žovneškimi glede vovbrške de-
diščine. Vojvoda Oton Habsburški je razsodil spor v korist Žovneških, ki
so grad obdržali do izumrtja.
Preverimo nekatere trditve po dostopnih virih. Že takoj lahko zapiše-
mo, da ohranjene listine ne omogočajo sklepa, da je bila posest gradu Žam-
berk ptujski alod. Če sledimo Kosovi sliki, je namreč prva listina, v kateri
se posredno imenuje grad oz. njegovi lastniki (gradniki?), iz leta 1271 in ne
1277. V njej Nikolaj in Hadmar, sinova Ulrika iz Lučan in vazala (!) dedi-
čev Hadmarja iz Schönburga, le-tem obljubljata svojo zvestobo kot fevdni-
ka, dokler ne bi bilo po pravni poti določeno drugače.51 Listina je zelo na-
tančna in povsem točno opisuje obveznosti, ki jih prevzemata na sebe oba
lučanska brata v odnosu do Schönburških. Druga, že zgoraj omenjena listi-
Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4, Med Solčavskim in Kobanskim, Ljubljana
1993, 149.
D. Kos, Med gradom in mestom, 107, 108. Enako tudi še v isti, Vitez in grad, 406. Sam sem na
mednarodnem simpoziju z naslovom Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja, Celje 1998,
predstavil prispevek z naslovom Žovneško-ptujski odnosi v Šaleški dolini (objavljeno v zbor-
niku s simpozija, 71–82), kjer sem prvič razpravljal o tej temi.
1271, april 21; objavljeno v: GZM II/22.
