Page 14 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 14
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
ne udeležbe v razmerjih novih medijev, kar pripisujeva osredinjenju tega
raziskovanja v okviru velikih mednarodnih projektov, zlasti v EU.
Sami se v študiji osredotočava na obravnavo imanentno nasilne porno-
seksualnosti in konstrukcij seksualiziranega nasilja ter nasilja v množič-
nih medijih, zlasti novih medijih; kot referenco bova v nadaljevanju nave-
dli klasifikacijo slovenskega normativnega dokumenta, ki je bil oblikovan
v skladu z določilom amandmiranega slovenskega zakona o medijih iz leta
2006. Vendar je ne glede na obstoj tega dokumenta splošni problem, iz ka-
terega izhaja nuja po pričujočem tekstu, manko znanstvene refleksije in od-
ziva na razširjajočo se kulturo pornospolnosti in nasilja5 v Sloveniji v pri-
merjavi z večino drugih držav EU. To je posledično do nedavna odsevalo
v državnih politikah, še vedno pa je zelo opazno v mnogih, za družbeno in
kulturno življenje pomembnih diskurzih, na primer v vsakdanjem izobra-
ževalnem, medijskem in javnem. V sferi znanosti je ta zaostanek problema-
tičen tudi zato, ker botruje humanističnemu in družboslovnemu neuvidu
ali vsaj spregledu možnosti povezave med vladajočimi konstrukcijami por-
noseksualnosti in empirično utelešenim nasiljem, še posebej, če je to seksu-
alizirano ali opredeljeno kot seksualno.
Kot je razvidno, bo študija skušala pokazati na praznine, ki se kažejo na
različnih ravneh spoznavanja sodobne novomedijske kulture iz perspekti-
ve socializacije in recikliranja spolno diskriminatornih razmerij. Na teo-
retski ravni bova oblikovali niz konceptov, s pomočjo katerih bo sploh mo-
goče misliti različne pojavnosti konstrukcij spolnosti in nasilja na sodoben
in občutljiv način, usklajen z načeli človekovih pravic. Šele na tej osnovi je
možno oblikovati raziskovalni aparat za ustrezno analizo lokalne kulture
pornospolnosti in nasilja, za njeno obrazložitev v okviru širših sodobnih
pojavov in umestitev v historično paradigmo. Prednost, s katero želiva za-
govarjati ta pristop, je v njegovi kompleksnosti. Ta je med drugim možna
zaradi predhodnega vpogleda v konstrukcije spolov na področju izobraže-
vanja in medijev/novih medijev na eni strani, na drugi pa zaradi kritično
naravnanega strokovnega poznavanja industrije konstrukcij sprege spolno-
sti in nasilja, katerih ciljna skupina so poleg odraslih tudi otroci in mlado-
letni, in njene regulacije. Gre za že opravljeno, čeprav časovno zamejeno
analizo konceptov in pojmovanj v izbranih socioloških, feministično teo-
retskih, pravnih, državnonadzornih in medijskih diskurzih (Šribar, 2006).
Na terenski raziskovalni ravni, ki je povezana z otroki in mladimi, so na-
jin predmet same (čutno-nazorne) vsebine medijev in novih medijev in nji-
5 Sintagma je parafraza, historična nadgradnja konceptualizacije kulture skozi sintagno »spol-
nost in nasilje« (Williams, 1997).
ne udeležbe v razmerjih novih medijev, kar pripisujeva osredinjenju tega
raziskovanja v okviru velikih mednarodnih projektov, zlasti v EU.
Sami se v študiji osredotočava na obravnavo imanentno nasilne porno-
seksualnosti in konstrukcij seksualiziranega nasilja ter nasilja v množič-
nih medijih, zlasti novih medijih; kot referenco bova v nadaljevanju nave-
dli klasifikacijo slovenskega normativnega dokumenta, ki je bil oblikovan
v skladu z določilom amandmiranega slovenskega zakona o medijih iz leta
2006. Vendar je ne glede na obstoj tega dokumenta splošni problem, iz ka-
terega izhaja nuja po pričujočem tekstu, manko znanstvene refleksije in od-
ziva na razširjajočo se kulturo pornospolnosti in nasilja5 v Sloveniji v pri-
merjavi z večino drugih držav EU. To je posledično do nedavna odsevalo
v državnih politikah, še vedno pa je zelo opazno v mnogih, za družbeno in
kulturno življenje pomembnih diskurzih, na primer v vsakdanjem izobra-
ževalnem, medijskem in javnem. V sferi znanosti je ta zaostanek problema-
tičen tudi zato, ker botruje humanističnemu in družboslovnemu neuvidu
ali vsaj spregledu možnosti povezave med vladajočimi konstrukcijami por-
noseksualnosti in empirično utelešenim nasiljem, še posebej, če je to seksu-
alizirano ali opredeljeno kot seksualno.
Kot je razvidno, bo študija skušala pokazati na praznine, ki se kažejo na
različnih ravneh spoznavanja sodobne novomedijske kulture iz perspekti-
ve socializacije in recikliranja spolno diskriminatornih razmerij. Na teo-
retski ravni bova oblikovali niz konceptov, s pomočjo katerih bo sploh mo-
goče misliti različne pojavnosti konstrukcij spolnosti in nasilja na sodoben
in občutljiv način, usklajen z načeli človekovih pravic. Šele na tej osnovi je
možno oblikovati raziskovalni aparat za ustrezno analizo lokalne kulture
pornospolnosti in nasilja, za njeno obrazložitev v okviru širših sodobnih
pojavov in umestitev v historično paradigmo. Prednost, s katero želiva za-
govarjati ta pristop, je v njegovi kompleksnosti. Ta je med drugim možna
zaradi predhodnega vpogleda v konstrukcije spolov na področju izobraže-
vanja in medijev/novih medijev na eni strani, na drugi pa zaradi kritično
naravnanega strokovnega poznavanja industrije konstrukcij sprege spolno-
sti in nasilja, katerih ciljna skupina so poleg odraslih tudi otroci in mlado-
letni, in njene regulacije. Gre za že opravljeno, čeprav časovno zamejeno
analizo konceptov in pojmovanj v izbranih socioloških, feministično teo-
retskih, pravnih, državnonadzornih in medijskih diskurzih (Šribar, 2006).
Na terenski raziskovalni ravni, ki je povezana z otroki in mladimi, so na-
jin predmet same (čutno-nazorne) vsebine medijev in novih medijev in nji-
5 Sintagma je parafraza, historična nadgradnja konceptualizacije kulture skozi sintagno »spol-
nost in nasilje« (Williams, 1997).
