Page 12 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 12
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
hitro spregledati, ker nad njimi visi senca nekakšnega obrazca vidnosti in
očitnosti svobode, ki je sedaj povezana z kategorijo žensk/deklic (McRob-
bie, 2007: 720).3 Vzporedno s tem gresta vse večja seksualizacija medijskih
vsebin ter mainstreaming in respectabilization pornografije.
Na področju »spolov in medijev« (ali bolje: medijev in novih medijev)
je za ustrezno in posodobljeno analizo treba slediti vsaj trem linijam, ki jih
poskušava delno tematizirati tudi v pričujočem delu. Prvič, treba je izpo-
staviti sodobne reprezentacije in konstrukcije spolov v medijih in zlasti no-
vih medijih v t. i. zahodnih ali kar globaliziranih poznokapitalističnih (oz.
»visokokapitalističnih«) družbah, drugič, posvetiti se je treba teoretskim
orodjem in ključnim konceptom, in tretjič, zastaviti si je treba vprašanje o
tem, katere oblike politične in kulturne intervencije primerno in učinkovi-
to spodbijajo določene konstrukcije spolov (prim. Gill, 2007: 2–3).
Obstoječa ogrodja, s pomočjo katerih ženske (lahko) spodbijajo seksi-
zem, se včasih zreducirajo spet nazaj na določila o seksualni eksplicitno-
sti, kar ženske potegne v povezovanje s konzervativnimi organizacijami, s
katerimi sicer nimajo veliko skupnega. Poleg tega mediji z argumentom o
svobodi govora trdijo, da reprezentirajo ženske tako, kot si želijo, in konč-
na obramba je skoraj vedno: če vam ni všeč, lahko ugasnete oziroma gle-
date kaj drugega ipd. V časih vse večje deregulacije dobiva ta odgovor nov
pomen – neoliberalni državljani/-ke naj se »samoregulirajo«. V primeru
otrok je breme zaščite preneseno z medijev na starše (Gill, 2007: 36–37).
Ob tem se velja dotakniti še problematike, ki ji lahko sledimo čisto do
prve faze feminizma, in to je t. i. audience studies, torej problema tega, kako
sprejemniki/-ce, naslovniki/-ce sprejemajo in osmišljajo različne medijske
produkte (prej: literarne produkte). Vsekakor je sedaj presežen »tekstualni
determinizem«, ki je impliciral, da sprejemniki/-ce (nekritično) sprejmejo
vse, kar se jim da v branje ali se jim pokaže na takem ali drugačnem zaslo-
nu. Na tem mestu to problematiko branja/razumevanja zgolj omenjava, saj
je v nadaljevanju teksta nadgrajena z razumevanjem uporabnice/-ka novih
medijev kot aktivne/aktivnega.4 S tem v zvezi pa je nemara treba omeniti
3 Sem sodi tudi uvedba kategorije »nove ženskosti« s celo vrsto specifičnih praks, ki jih razume-
jo hkrati kot progresivne, a tudi kot zelo in pomirjujoče ženske (McRobbie, 2007: 712, in nasl.).
4 Na empirični ravni se je to pokazalo tudi v segmentu otrok med pogovorom v dveh fokusnih
skupinah v okviru temeljnega projekta »Epistemološki in kulturni vidiki konstrukcije spolnos-
ti in nasilja v novih informacijsko-komunikacijskih tehnologijah (IKT) ter njihovo sprejemanje
pri otrocih in mladih«. Dvanajst- do petnajstletnice/-ki so bili do vsebin oglasov za »erotiko«
zadržani; vendar pa se zastavlja vprašanje, koliko se sme ta odziv razumeti kot enoznačen in us-
trezen v razmerju do dejanskega odnosa pri vseh otrocih – glede na vladajočo ambivalenco do
vseh konstrukcij spolnosti (ne le pornografskih). Glede konstrukcij nasilja je bila ambivalenca
hitro spregledati, ker nad njimi visi senca nekakšnega obrazca vidnosti in
očitnosti svobode, ki je sedaj povezana z kategorijo žensk/deklic (McRob-
bie, 2007: 720).3 Vzporedno s tem gresta vse večja seksualizacija medijskih
vsebin ter mainstreaming in respectabilization pornografije.
Na področju »spolov in medijev« (ali bolje: medijev in novih medijev)
je za ustrezno in posodobljeno analizo treba slediti vsaj trem linijam, ki jih
poskušava delno tematizirati tudi v pričujočem delu. Prvič, treba je izpo-
staviti sodobne reprezentacije in konstrukcije spolov v medijih in zlasti no-
vih medijih v t. i. zahodnih ali kar globaliziranih poznokapitalističnih (oz.
»visokokapitalističnih«) družbah, drugič, posvetiti se je treba teoretskim
orodjem in ključnim konceptom, in tretjič, zastaviti si je treba vprašanje o
tem, katere oblike politične in kulturne intervencije primerno in učinkovi-
to spodbijajo določene konstrukcije spolov (prim. Gill, 2007: 2–3).
Obstoječa ogrodja, s pomočjo katerih ženske (lahko) spodbijajo seksi-
zem, se včasih zreducirajo spet nazaj na določila o seksualni eksplicitno-
sti, kar ženske potegne v povezovanje s konzervativnimi organizacijami, s
katerimi sicer nimajo veliko skupnega. Poleg tega mediji z argumentom o
svobodi govora trdijo, da reprezentirajo ženske tako, kot si želijo, in konč-
na obramba je skoraj vedno: če vam ni všeč, lahko ugasnete oziroma gle-
date kaj drugega ipd. V časih vse večje deregulacije dobiva ta odgovor nov
pomen – neoliberalni državljani/-ke naj se »samoregulirajo«. V primeru
otrok je breme zaščite preneseno z medijev na starše (Gill, 2007: 36–37).
Ob tem se velja dotakniti še problematike, ki ji lahko sledimo čisto do
prve faze feminizma, in to je t. i. audience studies, torej problema tega, kako
sprejemniki/-ce, naslovniki/-ce sprejemajo in osmišljajo različne medijske
produkte (prej: literarne produkte). Vsekakor je sedaj presežen »tekstualni
determinizem«, ki je impliciral, da sprejemniki/-ce (nekritično) sprejmejo
vse, kar se jim da v branje ali se jim pokaže na takem ali drugačnem zaslo-
nu. Na tem mestu to problematiko branja/razumevanja zgolj omenjava, saj
je v nadaljevanju teksta nadgrajena z razumevanjem uporabnice/-ka novih
medijev kot aktivne/aktivnega.4 S tem v zvezi pa je nemara treba omeniti
3 Sem sodi tudi uvedba kategorije »nove ženskosti« s celo vrsto specifičnih praks, ki jih razume-
jo hkrati kot progresivne, a tudi kot zelo in pomirjujoče ženske (McRobbie, 2007: 712, in nasl.).
4 Na empirični ravni se je to pokazalo tudi v segmentu otrok med pogovorom v dveh fokusnih
skupinah v okviru temeljnega projekta »Epistemološki in kulturni vidiki konstrukcije spolnos-
ti in nasilja v novih informacijsko-komunikacijskih tehnologijah (IKT) ter njihovo sprejemanje
pri otrocih in mladih«. Dvanajst- do petnajstletnice/-ki so bili do vsebin oglasov za »erotiko«
zadržani; vendar pa se zastavlja vprašanje, koliko se sme ta odziv razumeti kot enoznačen in us-
trezen v razmerju do dejanskega odnosa pri vseh otrocih – glede na vladajočo ambivalenco do
vseh konstrukcij spolnosti (ne le pornografskih). Glede konstrukcij nasilja je bila ambivalenca
