Page 19 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 19
iranje:
k transumetnosti
Vsvoji prejšnji knjigi, v kateri sem se ukvarjala z genealogijo teze o
koncu umetnosti,1 sem locirala prelom med modernostjo in post-
modernostjo v umetnosti, kulturi in filozofiji, ki sovpada s tistimi doga-
janji v umetnosti, ki Arthurja C. Danta (1924–) prepričajo o tezi, da se
je umetnost končala. Moment, ko v ZDA nastopi popart in z njim post-
modernizem kot kulturna dominanta (po Fredricu Jamesonu),2 sovpada s
kulturnim, političnim in intelektualnim vrenjem, ko prihaja do študent-
skih nemirov v Evropi (študentske barikade 1968 v Parizu) in ZDA (1967)
in do hipijevskega gibanja, s čimer se mladina upre zaukazanim življenj-
skim normam. A uporniški val je kazal na globljo krizo tedanjih vrednot
in je povezan z raznovrstnimi zahtevami po emancipaciji dotlej zaposta-
vljenih družbenih skupin (temnopoltih, žensk, homoseksualcev itd). Eno
od razumevanj konca umetnosti govori o emancipaciji umetnosti iz zapo-
stavljajočega razmerja filozofije do nje, ki mu lahko sledimo vse nazaj do
Platona. V skrajni obliki pomeni zahteva po emancipaciji zahtevo po druž-
beni liberalizaciji, vsesplošni osvoboditvi. V polju umetnosti je bilo osvo-
bajanje očitno. Sprožil se je plaz novih medijev: performans, happening,
land art, body art, video, instalacijska umetnost itd. Pozneje je sledilo še
več »novomedijskih« umetnosti: računalniška, internetna, kibernetična,
zvočna umetnost. Poleg novomedijske umetnosti pa tudi prej zaprte ume-
1 Polona Tratnik, Konec umetnosti – genealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu, Ko-
per: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, Zgodovin-
sko društvo za južno Primorsko, 2009.
2 Fredric Jameson, Postmodernism, or, The Cultural Logic of Late Capitalism, Durham: Duke
University Press, 1991.
k transumetnosti
Vsvoji prejšnji knjigi, v kateri sem se ukvarjala z genealogijo teze o
koncu umetnosti,1 sem locirala prelom med modernostjo in post-
modernostjo v umetnosti, kulturi in filozofiji, ki sovpada s tistimi doga-
janji v umetnosti, ki Arthurja C. Danta (1924–) prepričajo o tezi, da se
je umetnost končala. Moment, ko v ZDA nastopi popart in z njim post-
modernizem kot kulturna dominanta (po Fredricu Jamesonu),2 sovpada s
kulturnim, političnim in intelektualnim vrenjem, ko prihaja do študent-
skih nemirov v Evropi (študentske barikade 1968 v Parizu) in ZDA (1967)
in do hipijevskega gibanja, s čimer se mladina upre zaukazanim življenj-
skim normam. A uporniški val je kazal na globljo krizo tedanjih vrednot
in je povezan z raznovrstnimi zahtevami po emancipaciji dotlej zaposta-
vljenih družbenih skupin (temnopoltih, žensk, homoseksualcev itd). Eno
od razumevanj konca umetnosti govori o emancipaciji umetnosti iz zapo-
stavljajočega razmerja filozofije do nje, ki mu lahko sledimo vse nazaj do
Platona. V skrajni obliki pomeni zahteva po emancipaciji zahtevo po druž-
beni liberalizaciji, vsesplošni osvoboditvi. V polju umetnosti je bilo osvo-
bajanje očitno. Sprožil se je plaz novih medijev: performans, happening,
land art, body art, video, instalacijska umetnost itd. Pozneje je sledilo še
več »novomedijskih« umetnosti: računalniška, internetna, kibernetična,
zvočna umetnost. Poleg novomedijske umetnosti pa tudi prej zaprte ume-
1 Polona Tratnik, Konec umetnosti – genealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu, Ko-
per: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, Zgodovin-
sko društvo za južno Primorsko, 2009.
2 Fredric Jameson, Postmodernism, or, The Cultural Logic of Late Capitalism, Durham: Duke
University Press, 1991.
